Slavoj Žižek:

"V kakšnem razmerju je torej univerzum kapitala z obliko nacionalne države v naši dobi globalnega kapitalizma? Morda bi to razmerje najbolje opisali kot "samokolonizacijo": pri neposrednem multinacionalnem delovanju kapitala nimamo več opravka s standardnim nasprotjem med metropolo in koloniziranimi državami, globalno podjetje na neki način prereže popkovino s svojo materinsko nacijo in obravnava državo svojega izvora kot zgolj še eno območje, ki ga je treba kolonizirati. Prav to tako razburja patriotsko usmerjene desničarske populiste, od le Pena do Buchanana: dejstvo, da se nove multinacionalke do lokalnega francoskega ali ameriškega prebivalstva obnašajo natanko tako, kot do prebivalcev Mehike, Brazilije ali Taiwana. Ali v tem samoreferenčnem obratu ne obstaja nekakšna poetična pravičnost? Današnji globalni kapitalizem je torej spet neke vrste "negacija negacije", po nacionalnem kapitalizmu in njegovi internacionalni/kolonialni fazi. Na začetku (seveda v idealnem smislu) imamo kapitalizem znotraj meja nacionalne države, z mednarodno trgovino (menjava med suverenimi nacionalnimi državami); sledi razmerje kolonizacije, v katerem si kolonizirajoča država podredi in (ekonomsko, politično, kulturno) izkorišča kolonizirano državo; zadnji moment tega procesa pa je paradoks kolonizacije, v kateri obstajajo zgolj kolonije, ne pa tudi kolonizirajoče države - moč koloniziranja ni več v rokah nacionalne države, temveč neposredno v rokah globalnega podjetja. Dolgoročno ne bomo le vsi nosili majic Banana Republic, temveč bomo tudi živeli v banana republikah. Seveda je idealna oblika ideologije tega globalnega kapitalizma multikulturalizem, drža, ki iz nekakšne prazner globalne pozicije obravnava vsako lokalno kulturo tako, kot kolonizator obravnava koloniziran narod - kot "domorodce", katerih nravi je potrebno pozorno preučiti in "spoštovati". Z drugimi besedami, razmerje med tradicionalnim imperialističnim kolonializmom in globalno kapitalistično samokolonizacijo je natanko isto kot razmerje med zahodnim kulturnim imperializmom in multikulturalizmom: tako kot globalni kapitalizem vključuje paradoks kolonizacije brez kolonizirajoče nacionalne države, tako multikulturalizem vključuje pokroviteljsko evrocentrično distanco in/ali spoštovanje lokalnih kultur, brez korenin v svoji lastni partikularni kulturi. Drugače rečeno, multikulturalizem je utajena, vase obrnjena, samoreferenčna oblika rasizma, "rasizem z distanco" - "spoštuje " identiteto Drugega, dojema Drugega kot vase zaprto "avtentično" skupnost, do katere on, multikulturalist, ohranja distanco, ki mu jo omogoča njegova privilegirana univerzalna pozicija. Multikulturalizem je rasizem, ki izprazni svojo lastno pozicijo vse pozitivne vsebine (multikulturalist ni neposredni rasist, Drugemo ne zoperstavlja partikularnih vrednot svoje lastne kulture), a vendarle ohranja to pozicijo kot privilegirano prazno točko univerzalnosti, iz katere lahko primerno cenimo (ali zaničujemo) druge partikularne kulture - multikulturalistovo spoštovanje posebnosti Drugega je ravno oblika zatrjevanja lastne superiornosti. Kaj pa precej očitni ugovor, da je multikulturalistova nevtralnost lažna, ker njegova pozicija na tihem privilegira evrocentrično vsebino? To razmišljanje je pravilno, a iz napačnega razloga. Partikularno kulturno ozadje ali korenine, ki vselej podpirajo univerzalno pozicijo multikulturalista, niso "resnica" te pozicije, skrita pod masko univerzalnosti ("multikulturni univerzalizem je v resnici evrocentričen…"), temveč prej nasprotno: madež partikularnih korenin je fantazmatski zaslon, ki prikriva dejstvo, da je subjekt že povsem "brez korenin", da je njegova resnična pozicija praznina univerzalnosti.

Današnje "izjeme" (brezdomci, ljudje v getih, stalno nezaposleni…) so simptom poznokapitalističnega univerzalnega sistema, ki nas vseskozi in vedno bolj opominj na to, kako deluje imanentna logika poznega kapitalizma: prava kapitalistična utopija je v tem, da je mogoče s primernimi ukrepi (t.i. "afirmativno akcijo" za progresivne liberalce; vrnitvijo k skrbi zase in družinskim vrednotam za konservativce) to "izjemo" - dolgoročno in vsaj načeoma - odpraviti. Ali ni podobna utopija na delu pri pojmu "mavrične koalicije"; v ideji, da bodo v nekem utopičnem trenutku prihodnosti vsi "napredni" boji (za pravice gejev in lezbijk; za pravice etničnih in verskih manjšion; ekološki boj; feministični boj;itn.) združeni v skupno "verigo ekvivalenc"? Še enkrat, to nujno spodleti iz strukturnih razlogov; ne gre enostavno za to, da se zaradi empirične kompleksnosti položaja vsi partikularni "napredni" boji ne bodo nikoli združili, da se bodo vselej pojavljale "napačne" verige ekvivalenc (na primer uveriženje boja za afriško-ameriško etnično identiteto in patriarhalne homofobične ideologije), pojavljenje "napačnih" uveriženj je prej utemeljeno v samem načelu, ki strukturira današnjo "napredno" politiko vzpostavljanja "verig ekvivalenc": samo področje mnoštva partikularnih bojev, z njihovim neprestanim premeščanjem in zgostitvami, vzdržuje "potlačitev" ključne vloge ekonomskega boja - levičarska politika "verig ekvivalenc" med mnoštvom različni bojev je strogo korelativna tihi opustitvi analize kapitalizma kot globalnega ekonomskega sistema in sprejemanju kapitalističnih ekonomskih odnosov kot nevprašljivega okvirja."
(odlomki iz Slavoj Žižek: Multikulturalizem ali kulturna logika multinacionalnega kapitalizma, v: Razpol 10 - glasilo Freudovskega polja, Ljubljana 1997.)