George Soros: V smeri odprte globalne družbe

Začel bom pri povsem samoumevni ugotovitvi: res je, živimo v globalizirani ekonomiji. Toda ob tem je potrebno ugotoviti kakšen pomen pripisujemo zgornji trditvi. Globalne ekonomije ne označuje samo svoboden pretok dobrin in storitev, temveč in zlasti prost pretok idej in kapitala. To velja tako za neposredne naložbe kakor za finančne transakcije: čeprav sta obe operaciji postajali po drugi svetovni vojni vse pomembnejši, je globalizacija (posebej še finančnih trgov) doživela v zadnjih letih tak pospešek, da je vzpostavila intimno zvezo med menjalnimi tečaji, obrestno mero in vrednostjo delnic različnih držav. Finančni trg se je v štiridesetih letih mojega dela tako spremenil, da je skorajda neprepoznaven. Na "global economy" moramo gledati kot na globalen kapitalistični sistem. Globalna integracija je prinesla neslutene prednosti: prednosti izhajajoče iz mednarodne delitve dela (odlično prikazane s teorijo o relativni prednosti), dinamično prednost sorazmernega gospodarstva in hitro širjenje inovacij iz ene države v drugo (te je težje dokazati s statično teorijo ravnotežja) in enako pomembne prednosti negospodarskega značaja, med katere sodijo svoboda do izbire, ki spremlja mednarodni pretok blaga, kapitala in oseb ter svoboda misli, ki spremlja mednarodni pretok idej. Globalni kapitalizem pa ima, kljub vsemu, kar nekaj problemov, ki jih bomo morali bolje razumeti, če želimo ohraniti sistem. Prepričan sem, da prednosti sedanjega kapitalističnega sistema lahko ohranimo samo, če bomo vztrajno in odločno omejevali in popravljali pomanjkljivosti sistema samega. Pri tem pa prihajam v konflikt z ideologijo laissez-faire po kateri je trg sposoben samooplajanja in samokorekcije , a pod pogojem da se vlade in regulatorji ne vmešavajo v mehanizem samourejanja. Pomanjkljivosti globalnega kapitalističnega sistema lahko strnemo v pet osnovnih kategorij: nepravična porazdelitev koristi, nestabilnost finančnega sistema, nevarnost nastajanja globalnih monopolov in oligopolov, nejasna vloga države in problem vrednot in socialne kohezije. Kategorije so sicer delno arbitrarno določene, kar je razumljivo in tudi različna problemska območja so med seboj povezana. Prednosti globalnega kapitalizma so nepravično porazdeljene. Kapital je zaradi večje mobilnosti v daleč boljšem položaju kot delovna sila. Poleg tega je položaj finančnega kapitala znotraj globalnega sistema boljši od položaja industrijskega kapitala- ko postavimo tovarno je pač ni tako enostavno prestaviti. Nedvomne prednosti imajo velike multinacijonalke zaradi fleksibilnosti cen transfera in možnosti pritiska ob sprejemanju odločitev o naložbah, pa vendar njihova prožnost ni primerljiva z možnostjo izbire, ki jo imajo investitorji v mednarodne vrednostne papirje. Delovanje v središču globalne ekonomije prinaša večje prednosti kot delovanje na obrobju. Vsi ti dejavniki družno prispevajo k pritegovanju kapitala v finančni center in potrjujejo rastočo vlogo finančnih trgov. Finančni trgi so po svoje nestabilni, mednarodni še posebej. Mednarodno gibanje kapitala slovi po svojem nihanju- krizam sledi boom in obratno. V trenutku razcveta kapital kroži od centra proti periferiji, a ko zaupanje zaniha se kapital vrača k svojemu izvoru. Nestabilnost pa ni samo v domeni finančnega sistema. Cilj konkurentov je prevlada in ne ohranjanje konkurence na trgu. Naravno težnjo po ekspanziji, ki je značilna za monopole in oligopole je potrebno omejevati s pomočjo pravil in norm. Proces globalizacije je še novost in težko ga obravnavamo kot resen problem na svetovni ravni, toda soočamo se z zgodovinskim procesom in prej ali slej bo do tega prišlo.

Toda kdo naj prepreči nezakonito kopičenje oblasti in kdo naj zagotovi stabilnost finančnih trgov? To nas vodi k vprašanju o vlogi države. Vse od druge svetovne vojne je rasla vloga države pri zagotavljanju ekonomske stabilnosti, saj je poskušala ustvarjati za vse enake možnosti in mrežo socialnega zavarovanja, posebej še v visoko industrijsko razvitih državah Evropa in Severne Amerike. Sposobnost države, da poskrbi za blagostanje svojih državljanov, pa je resno ogrozila globalizacija kapitalističnega sistema, ki omogoča kapitalu, da se v veliko večji meri kot to uspeva delavcem, izogiba obdavčevanju. Kapital se poskuša izogniti državam, kjer je delovna sila visoko obdavčena ali zelo zaščitena, kar bo povzročilo rast brezposelnosti kakor se je zgodilo v osrednji Evropi. Ne branim preživetih evropskih sistemov socialnega zavarovanja, ki nujno potrebujejo reformo. Izražam samo zaskrbljenost, ker se v Evropi in Ameriki zmanjšujejo sredstva namenjena področju sociale. Kakor trdi strokovnjak za mednarodno ekonomijo Dani Rodrik, globalizacija huje pritiska na državo z zahtevo naj zagotavlja storitve na področju socialnega varstva, istočasno pa taista globalizacija zmanjšuje možnosti države, da deluje v tej smeri. In tako se rodi kal socialnega konflikta. Drastično zmanjševanje socialnih storitev ob rasti nestabilnosti, bi lahko pod pritiskom ljudskega nezadovoljstva povzročilo nov val protekcionizma v Združenih državah in Evropi, zlasti še če (ali ko) bo sedanjemu boomu sledila resnejša kriza. To bi lahko privedlo do razpada globalnega kapitalističnega sistema kakor se je zgodilo v tridesetih letih preteklega stoletja. Z zmanjševanjem vpliva države se veča potreba po mednarodni kooperaciji, ki pa je po eni strani nasprotna prevladujočim idejam laissez-faire, po drugi pa idejam nacionalizma in fundamentaliza.

Država je imela še neko drugo vlogo pri ekonomskem razvoju: v državah kjer so bile količine lokalnega kapitala omejene se je povezala z lokalnimi podjetniškimi interesi in jim je pomagala pri kopičenju kapitala. Model je kar dobro deloval, a vzbudil je vrsto vprašanj o odnosih med kapitalizmom demokracijo. Jasno je, da je avtokratski režim bolj kot demokratični naklonjen hitremu kopičenju kapitala in da je bogata država bolj od revne naklonjena razvoju demokratičnih institucij. Razumno je torej predvideti razvojni model, ki prehaja od avtokracije in akumulacije kapitala v smeri bogastva in demokracije. In vendar je prehod iz avtokracije v demokracijo še zelo negotov: kdor je na poziciji moči se krčevito drži vzvodov oblasti. Prehajamo tako k sklopu najbolj nejasnih problemov: problemov vrednot in socialne kohezije. Vsaka družba potrebuje skupne vrednote, ki delujejo kot vezivo in vrednote trga ne morejo opravljati te vloge, kajti odražajo samo vsoto, ki jo je udeleženec v tržnem procesu pripravljen plačati drugemu znotraj sistema svobodne menjave. Trg spremeni vse, tudi človeška bitja (delovno silo) in naravo (zemljo), v blago. Lahko obstaja tržno gospodarstvo ne more pa obstajati tržna družba. Družba ne potrebuje samo trga, ampak tudi institucije v funkciji družbenih ciljev kakršni so politična svoboda in socialna pravičnost. Tovrstne institucije obstajajo v posameznih državah, ne pa v globalni družbi. Razvoj globalne družbe zaostaja za rastjo globalnega gospodarstva in če ta razkorak ne bo presežen globalni kapitalistični sistem ne bo preživel. Ko govorim o globalni družbi ne mislim na globalizirano državo. Kakor je obče znano so države nepopolne tudi na nacionlani ravni. Poiskati moramo nove rešitve za soočanje z do sedaj neznanimi razmerami, čeprav ni prvič, da se kažejo obrisi globalnega kapitalističnega sistema. Podobne razmere so vladale na prehodu iz XIX. v XX. stoletje: takrat so globalni kapitalistični sistem povezovale imperialistične sile in razpadel je zaradi njihovega medsebojnega konflikta. A časi imperija so minili. Če želi sedanji kapitalistični sistem preživeti mora zadostiti potrebam in zahtevam udeležencev tega procesa. Naša globalna družba združuje v sebi različne navade, običaje in veroizpovedi: kje naj poišče skupne vrednote, ki jo lahko povezujejo? Rad bi spregovoril o ideji, ki sem jo poimenoval odprta družba, o univerzalnem principu, ki je v stanju prepoznati različnosti v globalni družbi, istočasno pa zagotavljati konceptualno osnovo za ustvarjanje družbi potrebnih institucij. Zavedam se kako težko je sprejeti nek univerzalni princip, a ne vidim alternative.

KAJ JE odprta družba? Lahko bi dejali, da gre za sistem opisovanja pozitivnih vidikov demokracije: najvišja možna stopnja svobode, ki je kompatibilna s socialno pravičnostjo. Označuje jo prevlada zakona, spoštovanje človekovih pravic, manjšin in manjšinskih mnenj, delitev oblasti in tržno gospodarstvo. Načela odprte družbe so čudovito predstavljena v Deklaraciji o samostojnosti Združenih držav. Toda Deklaracija trdi: "Mnenja smo, da so te resnice povsem očitne", medtem ko so načela odprte družbe zagotovo vse prej kot povsem očitna; za njihovo uveljavljanje so nujni prepričljivi argumenti.

Obstaja trdna epistemološka teza Karla Popperja v prid odprti družbi: naše razumevanje je v bistvu nepopolno; poslednja resnica, popoln načrt družbe so izven našega dometa. Prisiljeni smo se torej zadovoljiti z nepopolnim: z obliko družbene organiziranosti, ki ni na ravni popolnosti, a jo je mogoče izboljšati. Koncept odprte družbe je torej ta: družba odprta izboljšavam. Večje je število spreminjajočih se pogojev (globalna družba teži k spremembam), pomembnejši postaja koncept. Toda ideja o odprti družbi nima široke podpore, nasprotno: njena epistemološka teza ni niti predmet resnega upoštevanja in pogosto prihaja pri ideji o odprti globalni družbi povsem očitno do zavračanja. Nekateri na primer trdijo, da veljajo v Aziji drugačne vrednote. Seveda so drugačne, a raznolikost je ena izmed značilnosti odprte družbe. Zmotljivost je univerzalna človeška danost in če se je zavedamo smo že našli skupno osnovo za odprto družbo, ki slavi to raznolikost. Priznavanje naše zmotljivosti je nujno, a ne zadostuje za razčlenitev koncepta odprte družbe. Potrebno mu je dodati še določeno stopnjo nesebičnosti in nekaj skrbi za druga živa bitja, po načelu vzajemnosti.

Katera koli vrednota, pa naj si bo azijskega ali drugega izvora, se lahko prilagodi odprti družbi, a pod pogojem, da istočasno velja spoštovanje nekaterih drugih univerzalnih vrednot, ki odražajo našo zmotljivost in skrb za sočloveka (na primer za svobodo izražanja in pravico do pravičnega sojenja). Zahodna demokracija ni edina možna oblika organiziranosti odprte družbe. Nasprotno, dejstvo, da mora odprta družba prevzeti različne oblike je posledica epistemološke teze in ravno v tem je moč in šibkost ideje, ki nam ponuja konceptualni model v katerega moramo vnesti specifične vsebine. Odločitve glede podrobnosti pa so v domeni vsake posamezne družbe in zgodovinskih obdobij.

Kar zadeva konceptualni model je odprta družba boljša od kateregakoli načrta, vključno s konceptom popolne konkurence. Popolna konkurenca predpostavlja tip znanja, ki presega možnosti sodelujočih na trgu in opisuje idealen svet, kaj malo podoben stvarnosti. Trgi ne delujejo v praznem prostoru in ne težijo k ravnotežju. Delujejo na političnem prizorišču, ki pogojuje njihovo evolucijo. Shema odprte družbe je bolj zapletena. Priznava zasluge tržnega mehanizma ne da bi ga idealizirala, priznava pa znotraj družbe tudi vlogo vrednot, ki se razlikujejo od tržnih. Istočasno pa gre za bolj nedoločen in nejasen koncept, ki ne uspe pojasniti na kakšen način bi morale biti različne sfere (ekonomska, politična, socialna in druge) razdvojene in nato med seboj ponovno povezane. Ni nujno, da bodo vsi soglašali glede poteka demarkacijske črte med konkurenco in kooperacijo (Karl Popper in Friedrich Hayek, privrženca odprte družbe, sta se ločila ravno na tej točki).

Hotel bi povzeti to kar po mojem mnenju, predstavlja specifične potrebe globalne odprte družbe v sedanjem zgodovinskem trenutku. Imamo globalno ekonomijo z nekaterimi pomanjkljivostmi, najbolj očitne so nestabilnost finančnih trgov, asimetričnost med centrom in perifernimi območji in težave pri obdavčevanju kapitala. Na srečo obstajajo nekatere mednarodne institucije, ki se ukvarjajo s temi problemi, a potrebno jih bo utrditi in najbrž tudi povečati njihovo število. Baselski Committe on Banking Supervision je določil rekvizite primernosti kapitala za mednarodni bančni sistem , ki pa niso namenjeni izogibanju sedanji bančni krizi azijskega jugovzhoda. Ne obstaja mednarodna authority, ki bi regulirala finančne trge in ni zadostne mednarodne kooperacije glede obdavčevanja kapitala. In vendarle vsebinske pomanjkljivosti tičijo izven ekonomskega področja. Država ne more opravljati svoje tradicionalne vloge. To je po eni strani pravi blagoslov, toda nekatere osnovne naloga države ostajajo neizpolnjene. Nimamo primernih mednarodnih institucij za zaščito individualnih svoboščin, človeških pravic in okolja ali za promocijo socialne pravičnosti- da zagotavljanj miru niti ne omenjamo. Večino obstoječih institucij tvori združenje držav in države težijo k postavljanju lastnih interesov pred skupne interese. Združeni narodi so v svoji naravi nesposobni izpolnjevati obljube, ki so zapisane v preambuli ustanovne listine. Manjka tudi konsenz glede potrebe po ustanavljanju boljših mednarodnih institucijah.

Kaj storiti? Določiti moramo trdna pravila obnašanja za omejevanje korupcije, za uveljavljanje pravičnih delovnih norm in za zaščito človekovih pravic- in smo šele na začetku razmišljanja o tem kaj nam je storiti. V tem trenutku je globalni kapitalistični sistem v izredni ekspanziji (tako glede obsega, kakor intenzivnosti): po eni strani je izjemno privlačen zaradi prednosti, ki jih ponuja, po drugi pa zahteva izjemno visoko ceno od držav, ki se poskušajo iztrgati njegovemu vplivu. Te razmere ne bodo trajale večno, toda vse dokler bo tako bodo predstavljale izjemno priložnost za postavitev temeljev odprte globalne družbe. Sčasoma bodo pomanjkljivosti vse bolj očitne in boom bi se lahko sprevrgel v krizo. Toda grozečemu zlomu se je mogoče izogniti, če pravočasno spoznamo šibke točke. Kar je nepopolno lahko izboljšamo in za preživetje globalnega kapitalističnega sistema je potrebna družba, ki bo neumorno poskušala popraviti svoje napake: odprta globalna družba.

George George Soros je investitor in filantrop, predsednik Open Society Institute, mednarodna moralna fundacija s sedežem v New Yorku.