Od romantike do postmodernizma je umetnost domena evropskega ali evropocentričnega posameznika ter njegove kulture in jezika. V dobi modernizma ima umetnost svojo očitno (modernistično) in svojo zakrito plat: prva gradi na novem in urbanem ter univerzalizira svet, ki tak še ni, medtem ko druga poudarja tradicionalno in nacionalno. Postmoderna umetnost, specifična za manjše evropske kulture (in drugačnih je vedno manj), nastopi s transavantgardo in se nadaljuje z enim delom neokonceptualizma, medtem ko je drugi nadnaroden.

Globalizacija je drugo ime za hegemonijo multinacionalnega kapitala in s tem zlasti ameriške kulture, ki postaja že skoraj avtomatično tudi sedanja globalna kulturna dominanta. "Identiteta" je tu zlasti individualna in grupna, ne pa nacionalna; specifično (ameriško) kapitalsko zastavljeni "nadnacionalizem" de facto postaja univerzalno globalen.

Umetniki manjših kultur so pogosto prisiljeni kreativno in promotivno parazitirati na večjih; te kreativne intervencije nato plasirajo v svojo nacionalno kulturo, njihova celota pa nato – tako kot v preteklosti – retroaktivno (in asimilirano prek nacionalnega jezika, medijev, itd.) učinkuje kot nacionalna kultura. Sodobna posledica take asimilacije je paradoks, da se danes avtentični, tj. univerzilirajoči modernizem, kaže kot eno zadnjih pribežališč nacionalne umetnosti.

Aleš Erjavec