Timothy Druckrey:
Strategije zoper neizogibnost

Tehnologijo kodificirane suverene oblasti in blaženo informacijsko mitologijo kibersfere nenehno ogroža krizni veter. Kljub nemalokrat prekomernemu razpravljanju o epistemologiji (oziroma njeni odsotnosti), ki naj bi bila lastna simuliranim, virtualiziranim ali "renderiziranim" svetovom, pomenijo dejavnik največje destabilizacije dematerializirane javne sfere, navzočnost, širjenje in legitimiranje sistematične žetve informacij. Na presečišču vsenavzoče vidnosti in razpoložljivosti izrisuje "pretok" podatkov dinamični sistem, v katerem postajajo domnevna zasebnost, pojmovanje sebe, razlikovanje med javnostjo in zasebnostjo, razlike med komuniciranjem in distribucijo ter navsezadnje razmerje do oblasti vse bolj prosojni in motni. Gre za nekakšno infosfero, v kateri se vprašanje reprezentacije (s svojim davnim razmerjem z oblastjo in subjektiviteto) vrača v ospredje. Sicer pa se ta uveljavljajoči se sistem ne omejuje zgolj na vidno reprezentacijo izračunljive "realnosti", pač pa se razpenja tja do "zmožnosti programiranja", ki jih premorejo biotehnologije in biološke vede. Razumevanje zapletenih razmerij, ki se spletajo med simuliranimi in arhitektonsko načrtovanimi resničnostmi, pomeni za medijsko umetnost in ustrezno kritiko odgovornost, ki ni nič manjša od tiste, ki jo nalagata bioetika in razumevanje ekonomske globalizacije. Trdno zasidrana v ideologijah neizogibnosti, inženirska globalizacija (v kopreno zavita prispodoba totalizacije) briše sleherno opozicijo in odriva razlike na rob. Večina sodobne umetniške prakse niha med izrecnim pritrjevanjem in kritično angažiranostjo, zato je nujno razgrniti diskurz, ki naj razkrije zastavek v igri in se tako izogne pasti e-topij oziroma dovršenih bio- in genosfer.

Po tej plati se mi zdi pomenljiva ugotovitev Rogerja Cailloisa: "Obstoj svobode je možen le tam, kjer se um in pogum znata prebiti skozi steno neizogibnosti". Posebej me preseneča dejstvo, da je ekonomska instrumentalnost že povsem zasenčila umetniško razpravljanje (kolikor ga še ni celo nadvladala). Namesto da bi brusili delu koristne strategije, doživljamo poplavo strategij, ki stremijo po pridobivanju finančnih sredstev, kapitalizaciji ali doseganju estetizirajočih prodaj. V marsikaterem pogledu se zdi, da lažno ekonomsko vprašanje "derealizira" imperative umetniške prakse ter jo klesti do tropizirajočih anekdot o stapljanju z ekonomskimi vzorci, ki v večini primerov davijo inovacijo ter netijo globlje kompromise, tako da umetniško avtonomijo zaklepajo v areno "omejenih odgovornosti" (nekakšne manieristične podjetnosti) ali pa v robidovje razprav o intelektualni lastnini. Te kapitulacije pred ekonomijami se je malokdo lotil kritično. Namesto tega pa naletimo na estetizacijo marketinga, na prilaščanje umetnosti po roparskih strategijah, ki so lastne globalni komercializaciji, na plehko samopoistovetenje raziskovalnih dejavnosti, na splet marketinga, znanosti, tehnologije, razvoj softwarea, zgnetene v nekakšno umetniško podjetništvo, ki utegne umetnike gladko in blaženo puščati pred pragom.

To, čemur pravimo populizem trga, spreminja slehernega državljana v potencialnega tatu. Kako razkošna je videti goljufija, v kateri gospodarska računica spreminja državljane v pajdaše, ki so pripravljeni odpovedati se slehernemu čutu socialne odgovornosti, da bi le obvarovali posvečenost omejenega števila izbir. Prečudovit esej Thomasa Franka v reviji The Nation z naslovom The Rise of Market Populism: America's New Secular Religion [Rojstvo tržnega populizma: nova ameriška posvetna veroizpoved, zdaj že tudi v knjižni obliki], je na račun teh razmer izluščil nekaj perečih vprašanj. Frank piše: "…videti je bilo, kot da so v čarobni moči trgov naenkrat vsi našli tisto, kar so iskali. Trgi so ustregli okusu vseh, trgi so poniževali objestneže, trgi so dobri umetnosti omogočili zmagoslavje nad slabo umetnostjo, trgi so človeka metali s spomeniškega podstavka, trgi so odpravljali zapostavljanje, trgi so vsakogar obogatili… v pravšnjih rokah je znal tržni populizem obrazložiti malone sleherni družbeni pojav [...] in se v vlogi branika sleherne panoge, ki je zabredla v težave, odlikoval po neverjetni mnogostranosti." In sklep: "Tržni populizem je v marsikaterem pogledu najmanj zastrta apologija ekonomske neenakosti od časov socialnega darwinizma."

"Na predvečer novega stoletja", piše Armand Mattelart v eseju z naslovom Against Global Inevitability, "je človeku treba kar nekaj poguma, da bi se domislil alternativ obstoječemu redu in vztrajal pri razpiranju vprašanja demokratizacije komunikacije v vseh njenih razsežnostih."

Mednarodni razmah medijev ni več domena megalopolisov, ki se navidez razraščajo v medijskem svetu. Pri poskusih, da bi ta pojem retroaktivno osvežili, pri igri s "simulacijo kulturnih politik", smo naleteli na številne poskuse prikazovanja digitalnih prihodnosti s pomočjo lažnih iger, ki so jih rojevali refleksi SimCity-ja prej kot pa razumski poskusi odkrivanja ustvarjalnosti onkraj meja kulturnega kapitala. Gre za spektakel. Kljub vse bolj neverjetnemu zraščanju med portali in njihovo tako imenovano "vsebino", se zdi, da se glavnina prekipevajoče manije v telekomunikacijah usmerja prej v izključevanje kot pa v širitev kreditiranja. Večji del vzhičenosti, ki jo izzivajo "novi" mediji, izriva preudarno razmerje do izkušenj "realnega" (in danes banalno prozaičnega) sveta. Nikjer ni pravega prostora za preudarek, zgodovino, ali pa za posledice medijske sfere, katere razvoj se pne skozi vso zgodovino moderne kulture. Razumljivo je, da se je sleherna tehnološka sprememba rodila v znamenju revolucije in se sesula pod težo nadvladovanja. V kulturi hitrosti se po besedah Erica Kluitenberga bližamo "usodnemu pospešku k neposrednemu". Sredi majavosti in negotovosti tega vozlovja nam vztrajno obljubljajo, da bo tehnologija do porabnika vse bolj prijazna, vsenavzoča, zakoreninjena, čvrsta in pronicljiva ter da je tehnoznanost izumila kodeks, s katerim je mogoče načrtovati prihodnost brez slehernih programskih napak…

Kot je moč razvideti iz dogodkov preteklega desetletja, so sfere javnosti vkleščene v blišč infosfere, ekonomske sfere in politične sfere. A v medprostoru čednih soban infosfere, gospodarskih spekulacij virtualnih bogatašev in potenciala represivne elektronske strpnosti v politični sferi (pomislimo le na Echelon ali pa na ustanovitev Life Sciences), obstaja socialna sfera, v njej pa si socializaciji kibernetike marsikaj krčevito postavlja po robu. Dovoliti, da bi nas obsedli mistifikacija ali univerzalizacija, ki prežita izza koprene dobrohotne globalizacije, "neoliberalističnega" kapitalizma ali integracije med raznovrstnimi sistemi, pomeni zgolj prevaro in strahopetno dejanje. Ni, da bi se tolažili z bednimi simptomi zadoščenja ob nekritičnem razmerju v vlogi beta-testiranja sistemov kulturnega softwarea, niti da bi se ponašali z izdelovanjem alternativnih operativnih sistemov, kot tudi ne spregledovali naših odgovornosti že zgolj zaradi tega, ker bi naj bili sistemu "tuji". Ali kot so napisali člani Critical Art Ensemble: "Kolesje profita melje…"

Nemara pa nam odgovornost ne nalaga toliko izklop pogona, kot prej njegovo reprogramiranje ob rušenju predstave, po kateri naj bi ustvarjalnost v medijih, na internetu ali v omrežju ne bila nič drugega kot domislica informacijske in telekomunikacijske industrije. Sicer pa ne moremo niti vztrajati pri razpenjanju naše kritične presoje na svet umetnosti, ki še vedno pritrjuje nenehnim "krizam legitimnosti" umetnosti kot simptomu neskončnih stranpoti modernistične kulture na temelju majavih predpostavk, po katerih naj bi "novi mediji" ne bili nič drugega kot logična izpeljanka video umetnosti, performansa ali instalacij, ali pa se okleniti že zastarele misli, po kateri naj bi bil Svetovni Splet še edina umetniška osvajanja vredna fronta. Omrežje je niz razmerij. Odigrava lahko zgolj funkcionalno vlogo, lahko pa tudi postane resnično "povezovalna, taktična, tendenčna, operativna" (če naj si izposodimo besede Cristiana Huebler-ja, zastopnika Knowbotic Research), postane lahko področje diskurza, transformacije, utelesi lahko množico razmerij, ki segajo onkraj performansa, ki je vgrajen v njegovih protokolih, in lahko poleg tega izdela dinamično strategijo snovanja skupnosti, ki si jih inženirji zaslužka od on-line trgovine niso najmanj zamišljali.

Ključnega pomena je upirati se, ali, po besedah Petra Weibel-a:

"V tem območju elektronskega fevdalizma ima medijska umetnost nalogo, otresti se tlake v razmerju do industrije in medije spremeniti v sredstvo državljanov v tem medijskem veku, tako da se osvobaja spon mehanske umetnosti in prerašča v svobodno umetnost. Pri tehno-industrijskem kompleksu gre za novo dinamiko, ki vpleta umetnost, kulturo in tehnologijo, družbo in tehnologijo v ustrezen prerazporeditveni načrt same dinamike, ki je umetnini lastna. V današnjem obdobju globalnih razseljenosti imajo množični mediji nalogo razpresti mrežo, ki naj učvrsti zgodovinske oblike oblasti in jih vpne v novo strukturo. Glede na to, da sama velepodjetja postajajo gonilo razseljevanja, bo umetnost - zlasti pa medijska umetnost - morala, če bo znala očuvati svojo izvorno vlogo, raziskati te težnje in njihove vzroke v kontekstu globalne mreže ter tako vzpostaviti pogoje za opozicijo novemu fevdalizmu in novim navpičnim strukturam mediokracije. Pozabo medijev uteleša njihova vsakdanja rutina, pravimo ji televizija. Medijska umetnost pa bi naj bila umetnost spomina. Če bomo prej kot zasužnjene elektronske porabnike iskali svobodne elektronske državljane, bomo lahko več pričakovali od "perifernih" umetnikov kot pa od umetnikov, ki plujejo z mainstreamom. Antična boginja razuma in prebrisanosti Metida, je ob Odiseju in Dedalu, ki dolgujeta preživetje in nesmrtnost velikim grškim alegorijam zrelega državljana, prav tako ustrezna prispodoba medijev. Vpričo moči medijev in njihove mrzlične zunanje podobe pomeni pustolovsko pohajkovanje radovednosti po sledeh prebrisanosti (v tem sta srž in mik brskanja po internetu) pomeni dino možno vmestitev v svetu, ki ne najde več svojega mesta - svoje spletne strani."