| |
Negibnost je stanje pred pragom rojstva
Tišina se odlikuje po neki svečanosti. Potem ko je sleherni glas utihnil, se Vesolje za nedeljiv delec časa ustavi in podredi Volji stvarnika. Ustavitev prekine ponavljanje pojavnosti, da bi oznanila prerokbo prihodnosti. Vroče hrepenenje učinkuje na pojavnost oblike same, kajti brez hrepenenja ne bi moglo biti nič ustvarjeno, nenehnost hrepenenja pa lahko prekine zgolj tišina na pragu stvarjenja. Termodinamična enota preoblikovanja, vroče hrepenenje, prižene toploto do viška, ta pa vodi v negibnost pred pragom rojstva, ločitve. Potem ko je umetnik pretopil voljo v strast, prečistil čustva in čutenje, se prelevi v izrazno sredstvo umetnine. To dejanje poenoti vesoljno vedenje, kajti ob tem, ko pretopi Mnoge v Eno, loči Eno od Mnogih.
Umetnost pomeni proizvodnjo hotenih sprememb. Sleherni hoteni spremembi vladajo njej lastni pogoji in dognanost neke umetnine je premo sorazmerna s sposobnostjo vpreči vanjo ravno pravšnjo moč. Težnost šibkosti zmaguje nad močjo: voljo velja zato prignati do najvišje stopnje, pa čeprav ni končni cilj naloge nič drugega kot brezpogojna predaja volje. Srečen je le, kdor hrepeni po tistem, kar še ni: umetnik se upira lastni omreženosti v vztrajnost Narave, zato si zastavlja nalogo, razvozlati jo in sodelovati pri pri ustvarjanju Narave-Prostora, ki naj primerneje streže Evoluciji-Času.
V Vesolju ni ničesar, kar bi tako ali drugače ne vplivalo na sleherno drugo stvar, umetnikova osamljenost ni nič drugega kot pogoj rušenja njegovega ega in onemogočanja njegovega posredovanja pri stvaritvenem dejanju. Še najrahlejša sapica osebnega posredovanja nagne iglo resnice pri njenem pojavljanju v stran. Govorico, ki jo premore sleherni umetnik, velja potemtakem obravnavati kot obči sporazumevalni jezik, ki omogoča dopolnitev obrednih opravil in sprejetje "nenadejanega", čeprav mora biti njegova podoba pri posvečenem izklicevanju nezgrešljiva. Vpričo skrajno razžarjene Toplote, ki se ji umetnik predaja, se vse prvine vnovič razidejo, a to jim navsezadnje ne preprečuje, da bi nosile v sebi spomin na doživetja iz bivanja v spojinah. Sleherni atom, ki ga je spomin utrdil, ni več prejšnji atom. Lahko bi dejali, da s kopičenjem spomina iz izkušnje součinkovanja ponuja Čas skozi svoje Gibanje priložnost, ki neki stvari omogoča, da sama sebe preraste in se s pomočjo umetnikove moči preDelavanja utelesi v Navzočnost.
Anita Sieff
|
|
