Francesco Antinucci

Najvišjo pregrado predstavlja jezik, z računalnikom jo bomo presegli

Največjo oviro pri združevanju so vedno predstavljale jezikovne razlike, ki omejujejo število ljudi, katerim je omogočen dostop do znanja in informacij. Toda tehnologije, ki slonijo na računalniku, vizualne, interaktivne in v bistvu "obrtniške", nam bodo prvič omogočile preseganje biološkega jeza, ki ga tvori jezikovna raznolikost.

1.
Ni vedno povsem jasno, kaj razumemo pod izrazom "globalizacija", zlasti še v povezavi z dojemanjem dogajanja v današnjem svetu. Po eni strani je izraz preveč nejasen, nedoločen: v človeški zgodovini se ne dogaja prvič, da smo priča pojavom povezanim z določenim izrazom. Spominjam se, na primer, da smo pred kakimi dvajsetimi leti govorili o "planetarizaciji", še prej pa o "univerzalizaciji". Lahko bi sklepali, da gre za isti pojav, ki traja vse od konca vojne (čeprav se mi dozdeva, da se značilnosti teh izrazov med seboj kljub vsemu razlikujejo). Vendarle pa lahko razpršimo vsakršno dvoumnost, če odpremo učbenik o antični zgodovini: ali potek nastajanja in razvoja Rimskega cesarstva od I. do IV. stoletja ni nič drugega kot veličasten proces globalizacije? (In morda je izraz celo bolj utemeljen kot v primeru sodobnega procesa, vsaj z zornega kota "mešanja" kultur in etničnih skupin: pravzaprav ni posebne razlike med pojavom malih Kolosejev v vsakem mestu cesarstva in sedanjim odpiranjem McDonaldsov). In če se preselimo na področje gospodarstva, kako ocenjevati veliko odpiranje in ekspanzijo trgov v obdobju med XVIII. in XIX. stoletjem? In še, kaj reči o zgodovinsko bliskovitem tehnološko-industrijskem razcvetu (od Rokavskega preliva do Uralov) ob koncu XIX. stoletja (ki je - in to ni slučaj - sprožil prvo "svetovno" vojno)

Ob malce bolj poglobljenem preverjanju ni povsem jasno, kaj pravzaprav označuje pričujoči proces. Morda prav nič, bi lahko dejali: nič, vsaj s kakovostnega zornega kota. Gre za iste procese na enostavno širši ravni (čeprav moramo vendarle spomniti, da je vse kaj drugega kot univerzalna: Afrika ni ne kakovostno ne količinsko obrobno območje), ali morda bolj kritično - gre enostavno za to, da potekajo na vseh področjih sočasno: ekonomskem, tehnološkem, kulturnem, itd. In torej z izjemnimi posledicami (na primer, z zornega kota uniformiranosti), a ničesar ni, kar ne bi bilo že videno, tako kar zadeva proces, kakor rezultate, pa čeprav v manjšem merilu. Torej, rad bi utemeljil trditev, da nosi sedanji proces v sebi nekaj izjemnega zaradi česar se globoko razlikuje od kateregakoli pojava v preteklosti. Prepleta se z globokimi spremembami človekovega kognitivnega delovanja, zlasti z načinom, s katerim pridobivamo, predelujemo in izmenjujemo znanje, kar bo imelo nepredvidene posledice za osnovne oblike interakcije.

2.
Srž vsega dogajanja je narava tehnologije, na kateri slonijo sedanji procesi. Povsem samoumevno je, da so vsi tovrstni epohalni pojavi zrasli na določeni tehnologiji, ki jim je služila (gradbene tehnologije, prometne tehnologije, vojne tehnologije, itd.), a njihova značilnost - razen ene velike izjeme, pri kateri se bomo pomudili kasneje - je ta, da je do sedaj šlo za "tehnologije telesa". Tehnologije si lahko predstavljamo kot artefakte, ki so v oporo in za jačanje človeških naravnih sposobnosti. Torej, ko govorim o "tehnologijah telesa", mislim na tiste tehnologije, ki služijo človeku in povečujejo sposobnosti človeškega telesa: tako, na primer, sposobnost premikanja v vesolju, ali opravljanja fizičnega dela. Gre, kakor rečeno, za "energetske" tehnologije, ki so dominirale zgodovini človeštva od njegovega izvora pa do tega stoletja. Toda omenil sem pomembno izjemo: tisk. Tisk - in njegova predhodnica, pisava - so "tehnologije uma". Gre namreč za tehnologije, ki širijo sposobnosti in so v oporo človeškemu umu: v tem primeru spomina, sposobnosti pomnjenja in komuniciranja. Tako kot to velja za energetske tehnologije, so bili vplivi in rezultati teh tehnologij na človeško družbo neverjetni: ni je kompleksne družbe, ki bi lahko preživela brez sredstev za preverjanje podatkov, kar daleč presega domet človekovega naravnega spomina. Še vedno imamo pred očmi moč ojačevalca in razširjevalca komunikacije - z vsemi posledicami, ki temu sledijo -, ki jo ima tisk (tudi dobesedno, ko prebirate ta "natisnjeni" članek). Stoletje, ki se je ravnokar izteklo - morda je ravno to, kar ga najbolj loči od predhodnega - pa je pričelo razvijati celo vrsto tehnologij uma (telefon, film, radio, televizija), ki so dosegle višek z najmočnejšo in predvsem najbolj vseobsegajočo izmed vseh (računalnik).

3.
Vrnimo se k procesom globalizacije. Kakršna koli že je njihova narava in njihova teža, vedno se morajo soočati tudi z odpori, zavračanjem, ovirami, ki koreninijo v človekovi naravi, kar je skoraj paradoksalno. Pri človeku je sredstvo sporazumevanja, in torej osnovni nosilec izmenjave katerekoli narave in družbenih odnosov, naravni jezik. Prav ta, za razliko od dogajanja v živalskih vrstah, omogoča zaradi neomejenega bogastva izmenjave informacij in znanja, procese integracije, ki so na vedenjski ravni razvejani, zapleteni in bogati. Istočasno pa je jezik, zaradi njemu lastnih značilnosti, podvržen stalnim mutacijam in diferenciacijam, kar poraja ne samo mnoštvo različnih jezikov, ampak tudi stalno spreminjanje in drobljenje obstoječih. Rezultat tega procesa je dobro znana medsebojna nerazumljivost govorjenih jezikov, čeprav ti zgodovinsko izhajajo iz istega jezika: iz tako imenovanega babilonskega stolpa jezikov. Ni dvoma, da jezikovne razlike predstavljajo veliko oviro katerikoli globalni integraciji, toliko bolj, kolikor bolj obsežen in korenit je ta proces. Kot dobro vemo, je ovira dvojna. Prva, "tehnična": naučiti se drug jezik je težka, dolga in naporna naloga, poleg tega je težko doseči primerno raven znanja tujega jezika, če se tega nismo lotili v zgodnji mladosti, ali pa nismo preživeli daljšega obdobja v okolju v katerem se jezik običajno uporablja. Gre pa še za dodatno težavo: jezik ni "nevtralni" dejavnik, samo tehnične narave, za komunikacijo. Jeziku pripisujemo vrsto vrednot, zaradi katerih je njegovo opuščanje v korist drugega jezika ideološko vprašljivo (ni slučaj, da govorimo o "jezikovnem imperializmu"). Nasprotno. Dejstvo je, da razvoj in globalna razširjenost sodobnih demokratičnih vrednot teži, paradoksalno, k nadaljnjemu jezikovnemu drobljenju, kajti jezik, v obliki ekskluzivnega in samosvojega kodeksa neke skupnosti, postane predmet izbora in se spremeni v osnovni simbol demokratičnih vrednot, kakršne so krajevna samouprava, zaradi česar pa se pogoji za globalno integracijo pomaknejo ne samo v izhodiščni položaj, ampak še bolj nazaj.

Sicer pa tudi starodavne in bližnje zgodovinske izkušnje kažejo, da je jezikovni dejavnik prej ali slej vedno močno zaviral te procese, tako v antičnem rimskem cesarstvu, kakor v sodobnih Združenih državah Amerike, ki se - po skoraj dveh stoletjih nedvoumne integracije pod okriljem angleškega jezika - že kakih dvajset let ubadajo z resnimi institucionalnimi problemi na tem področju (primerjaj tako imenovan "English only lanuage measure"). Če je to bila in ostaja ena največjih ovir v procesu globalizacije, moramo poudariti, da do sedaj glede tega tehnologija ni mogla storiti ničesar, nasprotno. Paradoksalno so edine tehnologije uma, ki so se razvile do tega stoletja - pisava, tisk, a tudi telefon, radio - tehnologije, ki delujejo preko jezika, ali na sam jezik. Dejali smo, da na tak način krepijo njegovo moč in tudi njegovo odpornost (na primer kadar govorjeni jezik neke skupnosti postane tudi zapisan in nato natisnjen jezik). Celo tehnologija izmenjave najnaprednejših znanj, ki danes obstoja - internet torej - v bistvu deluje preko jezika.

4.
Po drugi strani pa drži, da kognitivno delovanje človeka v zvezi s pridobivanjem, obdelavo in izmenjavo vedenj v razvitih družbah, že najmanj štiristo let sloni izključno na jezikovnem kodeksu/izražanju, kar bi lahko tehnično imenovali kot "simbolno-rekonstrukcijski", saj prebiramo simbole (jezikovne), jih interpretiramo, da bi razbrali njihov pomen in nato rekonstruiramo "predmete", na katere se pomen navezuje. Kadar ta postopek uspešno pripeljemo do željenega zaključka, z opravljenim umskim procesom pridobimo znanje, ki ga je nek oddajnik pridobil s podobnim ali obratnim postopkom. Pisano besedilo je univerzalna oblika posrednika tovrstnih postopkov: zaradi tega je v njem naloženo vse naše vedenje. Zaradi izjemne razširjenosti tovrstnega postopka smo pozabili, da to ni edini način pridobivanja znanja in tudi prvi ni - ne genetsko, ne zgodovinsko. Obstoja še drugi, imenuje se "motorično-perceptiven": dojemam neko realno situacijo, s svojim posegom jo poskušam spremeniti in nato ugotovim rezultat tega posega. Reakcija na mojo akcijo (ki mi je v bistvu znana) mi omogoča spoznavanje različnih vidikov tovrstne situacije. S ponavljanjem ciklusov percepcije-akcije-percepcije, pri čemer se opiram na vsakokratne rezultate, pridobivam vedno bolj razčlenjeno in podrobno znanje. V bistvu gre za nam domač proces dojemanja na osnovi "pridobivanja izkušenj": ko imate pred seboj napravo ali mehanizem in ne veste kako deluje, si večkrat pomagate s tem postopkom in, če vam uspe, se "naučite" rokovanja. V bistvu gre za isti postopek kot pri majhnem otroku, ki še ne obvlada ne jezikovnega kodeksa ne sistema simbolov, in samo tako dojame svet, ki ga obkroža.

Ne gre za sekundarni način dojemanja, ravno nasprotno; prav primer malčka kaže na njegovo izjemno moč. Tako kot jo kaže še nek drug pojav: dejstvo, da se prav vsi, v primeru možnosti izbire, odločamo ravno za tovrstno učenje, ki je v primerjavi s simbolno-rekonstrukcijskim veliko lažje, ne zahteva napora (ali je med vami kdo, ki meni, da je lažje prebirati in razumeti pisna navodila?). Nezanemarljiva pomanjkljivost tega načina učenja je njegova omejenost: mogoče ga je uporabiti in je učinkovit samo, če smo v neposrednem motorično-perceptivnem stiku s stvarnostjo, ki jo želimo odkriti. Lahko se naučite pisati na računalnik brez uporabe priročnika z navodili: postavite se pred tipkovnico, opazujete ekran in stalno prilagajate svoje delo, pač glede na rezultate, ki jih lahko preverjate (prepričan sem, da je večina izmed vas, ki uporabljate računalnik za pisanje postopala natanko tako, namesto da bi predelala priročnik o Wordu); a to lahko storite samo, če imate na razpolago računalnik, na katerem gradite svoje izkušnje. To pa zelo omejuje število oseb, ki imajo dostop do znanja, v primerjavi s simbolno-rekonstrukcijskim postopkom, posebej če temu stoji ob strani tehnologija, ki vsem omogoča dostop do "okolja" znanja. Tudi danes je lažje in ceneje imeti pri roki priročnik kot pa računalnik. In ne gre samo za omejeno možnost dostopa: imamo veliko "stvari", do katerih ni mogoče preko percepcije in akcije. Na primer, vsi predmeti katerih razsežnost je ali prevelika ali premajhna glede na naša čutila: ni mogoče videti (in se ni mogoče dotakniti) ne sončnega sistema ne atoma. A vse to si lahko naš um predstavlja in temu pripiše določene simbole. Nato pride do prehoda na simbolno-rekostrukcijsko raven in njeno neizbežno jezikovno osnovo.

5.
To stanje, ki je vladalo na prizorišču štiristo, petsto let, pa se v zadnjem času drastično spreminja. Računalnik je namreč tehnologija uma, ki pa postaja izjemna opora motorično-perceptivnemu dojemanju. Računalnik bo za tovrstno dojemanje to, kar je bil tisk za simbolno-rekonstrukcijskemu. Storil bo to, kar storijo vse pomembne tehnologije: odstranil bo tako naključne kot notranje ovire tovrstnega dojemanja in bo neizmerno povečal njegov domet. Do tega pa prihaja zato (ali bolje rečeno, bo prihajalo, kajti smo šele na začetku te poti), ker po eni strani računalnik že lahko obdela tridimenzionalne podobe v realnem času in torej simulira človeško perceptivno stvarnost, in po drugi simulira obnašanje virtualno ustvarjenje stvarnosti in to v funkciji človekove akcije, kakor če bi šlo za resničen poseg. V bistvu računalnik lahko simulira brez vsakršnih ovir in meja, kajti ustvarja ga umetno, katerikoli univerzum, ki je tako dosegljiv človeškim motorično-perceptivnim dejavnostim. Ta neizmerna sposobnost simuliranja - ki je dejansko srž računalnika - postopoma spreminja in bo še bolj spremenila pristop k dojemanju in spreminjanju vedenj. To je že mogoče zaznati v znanstveno-raziskovalnih centrih najrazličnejših disciplin, kjer je metoda simulacije vedno bolj razširjena na račun tradicionalnih metod, kakršna je eksperimentalna. Postopoma bo prodirala - kolikor bodo vedno močnejše tehnološke platforme (video simulacija v realnem času potrebuje veliko moči) cenejše in torej dosegljivejše - tudi na področje dojemanja in posredovanja znanja.

Ta sprememba bo torej imela usodne posledice za naš problem, problem jezikovni pregrad, ki ovirajo izmenjave in integracijo. Za razliko od simbolno-rekonstrukcijskega motorično-perceptivno delovanje ni odvisno od jezika (oziroma je od njega odvisno le v zanemarljivi meri, kar za prvega ne velja) in torej ni občutljivo na jezikovne razlike. Verjetno je, da bo dojemanje in izmenjava znanja presegla oviro, ki jo predstavljajo te razlike. V naši stvarnosti so osnove za pridobivanje in izmenjavo znanja tako zelo vezane na jezik, da lahko moja trditev izzveni paradoksalno, a temu ni tako. Poznamo namreč okolja dojemanja in izmenjave znanja, kjer do tega prihaja, ali bolje rečeno, kjer je do tega prihajalo. Tradicionalna "bottega" (delavnica) kjer je v preteklosti potekalo pridobivanje vseh znanj in ki je izginila s prevlado tiskane besede, je že bila tako okolje. Učenje je slonelo na delu učenca: delu, ki se ga je učenec naučil ob opazovanju mojstrovega početja, poskušal ga je posnemati, učenčevo delo so spremljali in ga popravljali - sledili so krogu percepcija-akcija-percepcija. Razumljivo je, da v delavnicah niso bili vsi nemi, a povsem očitno je, da sta bila osnovna kanala za dojemanje percepcija in akcija, medtem ko je imel jezik samo vlogo dodatka, spremljave, elementa za pritegnitev pozornosti in poudarjanja. V bistvu so značilni ravno za tovrstno okolje jezikovni izrazi kot "to se naredi tako" ali pa "pokazal ti bom", kjer informativno vsebino ne predstavljajo besede in njihov pomen, ampak dejavnost, ki jih spremlja.

Tehnologije, ki slonijo na računalniku, ker so vizualne in interaktivne, omogočajo rekonstrukcijo tega okolja. V bližnji prihodnosti, ko bo mreža imela dovolj moči in bo lahko te vsebine prenašala široko pasovna "avtocesta", bo mogoče okolje rekonstruirati ne glede na fizično prisotnost udeležencev, ki bodo lahko interaktivni in si ga bodo delili, ne glede na to kje so. Lahko bomo torej spoznavali in prenašali znanje pri čemer se bomo izognili jezikovni pregradi. Če je scenarij, ki sem ga opisal verjeten, bo potekajoči proces globalizacije imel povsem drugačne značilnosti kot vse tisto, kar smo do sedaj spoznali. Pa ne toliko zaradi razsežnosti, ampak zato, ker bo prvič v zgodovini presegel neko človeško biološko oviro, da bi dosegel "globalizacijo uma".