Prevladujoča strategija je težila k ohranjanju kulturne in simbolne prevlade s pomočjo ekonomske prevlade, kakor potrjuje vrsta primerov - od vprašljivega, a verjetno zakonitega prisvajanja arheološke dediščine, ki je pripadala antičnim civilizacijam (pravimo, verjetno zakonite, zaradi nedoločljivosti definicije o avtentični tržni vrednosti nekega kulturnega predmeta), pa vse do negotove materialne identitete zbirke Malevičevih del, ki je ostala na Zahodu po berlinski razstavi leta 1927. Ali drži, da predstavlja globalni kapitalizem samo nov način definiranja kulturne kolonizacije zahodnega sveta v odnosu do preostalega dela planeta?" Iz Pisma podpore Ede Čufer, Gorana Đorđevića, IRWIN, februar 1997

"Vse vzhodne države so bile izolirane od ostalega sveta. Ker ni bilo mednarodnih izmenjav so se razvili lokalni standardi(…). Multikulturalizem je postal uradna ideologija, ki je izkoriščala umetnost za nadzor nad okoliškimi conami. Multikulturna umetnost je postala način za izgradnjo miru na konfliktnih območjih. To je uradna potreba in pomembno je, da se vprašamo, čigavim potrebam zadošča. Umetniki niso policisti ali socialni delavci in vendar mislim, da imajo zanimive stične točke: čim postane "funkcionalna", se umetnost spremeni v to, kar je bil socialni realizem v prvih stadijih komunizma. V liberalnem sistemu se multikulturalizem kaj lahko prelevi v neke vrste liberalni socialni realizem". Miran Mohor

"Zahodna umetniška scena se obnaša enako kot povsem politične entitete, kakršna je Evropska skupnost. Edini pripuščeni umetniki ali države so tisti, ki ne bodo vnesli znotraj sistema elementov nestabilnosti. Loči ju samo dejstvo, da je za razliko od umetnosti strategija Evropske skupnosti zavestno in odkrito politična." Miran Mohor

"Vzhodnoevropske umetnike predstavljajo na zahodnem umetniškem prizorišču na tri načine. Na prvem mestu so odpadniki - umetniki, ki so zbežali z Vzhoda zaradi represije. Na Zahodu imajo zelo jasno politično in ideološko valenco, kajti ideja o njihovem preganjanju postane ideološki inštrument v podporo zahodni demokraciji. Nato imamo umetnike kot sta Marina Abramović in Braco Dimitrijević, ki sta emigrirala iz praktičnih razlogov, odločila sta se za odhod iz ekonomsko in kulturno manj razvitih držav in se preselila v center. Delata na Zahodu in sta se v zahodno družbo integrirala, za seboj pa sta pustila socialne in ekonomske razmere svoje domovine. Mi (Irwin) smo prevzeli drugačno vlogo: živimo doma, a vseeno delujemo na zahodnem umetniškem prizorišču. Ne gre za ideološko odločitev, temveč za praktično izbiro, ki bi bila za časa socializma neizvedljiva. To je novost devetdesetih let in rad bi podčrtal razliko med našim položajem in položajem ruskih, nekdanjih jugoslovanskih in ostalih vzhodnih umetnikov, ki so sedaj v tujini: gre za pomembno točko v naši razpravi, kajti vedno več je umetnikov, ki živijo na Vzhodu, a se udeležujejo mednarodnih dogodkov." Dušan Mandič

(odlomki iz Transnacionala: highway collisions between East and West at the crossroads of art. A project by Irwin, Alexander Brener, Vadim Fishkin, Yuri Leiderman, Michael Benson and Eda Čufer, Ljubljana 1999.)