Medtem, ko usihajo politične meje, se ponovno porajajo kulturne razlike
Ronald. M. Bosrock

Nacionalna država s svojimi natančno določenim mejami je bila prevladujoča politična entiteta skoraj celo dvajseto stoletje. Pretežni del meja je ločeval ljudi vzdolž ideoloških in političnih ločnic ter je služil kot element zapiranja, včasih proti notranjosti, včasih pa navzven. Ob izbruhu hudih vojaških ali političnih konfliktov sta vojskujoči se strani največkrat poskušali spremeniti potek političnih meja ali pa si podrediti določen ideološko-politični sistem. Suverenost nacionalne države je bila pomembnejša od znotraj živečih kulturnih skupin. Po padcu berlinskega zidu leta 1989 in kasnejšemu razkroju Sovjetske zveze pa je globalizacija svetovnega gospodarstva vendarle zmanjšala pomen političnih meja. Za vzpodbujanje večjega ekonomskega in političnega sodelovanja so se rodila strateška zavezništva, nepojmljiva v obdobju hladne vojne.

Globalizacija, ki vendarle ima veliko pozitivnih plati, je omogočila, da so kulturne razlike skrite tik pod površjem, izbile na dan. V človekovem življenju lahko kulturne razlike, ki so bile zatrte, ali pa povsem v drugem planu glede na geopolitične cilje neke vlade, lahko prevzamejo danes primarno vlogo. Iz tega se lahko porodijo bridke izkušnje za gospodarske in politične leaderje. Jugoslavija je tak tragični primer. Jeseni leta 1992 sem iz poslovnih razlogov preživel dva tedna v Beogradu. Jugoslavija je bila skorajda še neokrnjena, kljub osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške. Takrat sem med eno od skoraj vsakodnevnih manifestacij srečal poročen par. Oba sta bila razgledana poslovneža in dejala sta mi, da sta se vse svoje življenje imela za Jugoslovana, čeprav je bila ona Hrvatica on pa Srb. Žena mi je dejala:« Vprašanje nacionalne pripadnosti je postalo zopet aktualno šele nedavno. Od kar je prišlo do razdora se med obiski na Hrvaškem moji obnašajo do moža manj spoštljivo, ker je Srb.« Danes se sprašujem, kaj jima je namenila usoda? Je njun zakon preživel etnični razdor? Bosta preživela sedanje spopade?

Bolj zapleten svet

V celoti vzeto je globalizacija svet še bolj zapletla, zlasti v Vzhodni Evropi. Sovjetska zveza je bila eden najbolj izjemnih primerov koncentracije politične in ideološke oblasti, kar jih je kdajkoli obstajalo. Ne samo, da je imela trdne lastne meje, utrdila je tudi meje satelitskih držav. Istočasno pa je Sovjetsko zvezo sestavljalo petnajst med seboj kulturno zelo različnih republik - od baltskih držav (Litve, Latvije in Estonije) vse do azijskih republik, kot so Uzbekistan, Turkmenistan in Tadžikistan - pa vendarle se je v svetu o vseh govorilo preprosto kot o Rusih.

Jugoslavija se je rodila po prvi svetovni vojni kot branik pred Nemčijo, a predstavljala je tudi večnarodno skupnost, ki so jo tvorile tri različne veroizpovedi in šest narodov z zelo različno zgodovino, pogosto med seboj sprtih. Federacija je ostala celovita vse do druge svetovne vojne, posebej še zaradi obrambnih prednosti, ki jih je zagotavljala enotnost. Po vojni napovedi pa se je država razdelila na del naklonjen silam Osi in del naklonjen zaveznikom. Po drugi svetovni vojni se je pod vodstvom komunističnega predsednika Tita ponovno združila. Vse dokler je bil Tito na oblasti in je ostalo sovjetska vplivno območje neokrnjeno, je bila Jugoslavija enotna država: najmanj dve povojni generaciji sta rasli z občutkom pripadnosti jugoslovanstvu, sem sodi tudi mlad beograjski par. Toda čim je padel režim, ki je nadziral državne meje, so kulturne razlike privrele na dan. Slovenija se je osamosvojila junija 1991, Hrvaška ji je sledila štiri mesece kasneje. Ko so ljudje začeli izgubljati svojo jugoslovansko narodno istovetnost so priplavale na površje kulturne identitete in rezultat tega so bila kampanje etničnega čiščenja in ob koncu NATO-va bombardiranja.

Bikoborčev plašč

Ni pa nujno, da se zadeve razpletejo na tak način. Nekatere države so kljub jasno določenim političnim mejam vendarle dočakale, da so se njihove vlade zavestno odpovedale delu lastne suverenosti v imenu prednosti, ki jih prinaša neka gospodarska skupnost. Evropska unija je najbolj očiten primer. Ne glede na demokratične in miroljubne sporazume, ki so temelj njenega nastanka, pa so nekatere države čutile potrebo po poudarjanju lastnih kulturnih razlik, da bi se ločile od nadnacionalne tvorbe.

Preden je Španija postala članica Evropske unije je bila na primer njena vlada tik pred sprejemom odločitve o ukinitvi bikoborb; gre za šport z zgodovinskim poreklom in čustvenim nabojem, toda zaradi svojega nasilja je bil tarča ostrih kritik. Po vstopu v Evropsko unijo, pa se je Španija odpovedala načrtom za ukinitev te športne panoge, nasprotno, prišlo je do ovrednotenja bikoborb kot temeljnega elementa španske kulture. V Španiji in svetu se nova generacija bikoborcev po popularnosti meri z zvezdami rocka;videti je kakor da bi Španija vstopala v svetovno ekonomsko areno z bikoborčevim plaščem v rokah.

Vrsto medsebojnih odnosov v enaindvajsetem stoletju bo določala kulturna globalizacija. Profesor Samuel Huntington s harvardske univerze trdi, da bodo z evolucijo globalizacije in zmanjševanjem teže političnih meja ljudje težili k poistovetenju s kulturnimi faktorji, kakršna sta etnična skupnost ali verska pripadnost. Te razlike bodo tvorile osnovo za prihodnja soočanja in spore. In zopet - aktualno dogajanje v Jugoslaviji boleče priča o tem.

V enaindvajsetem stoletju bo globalizacija zahtevala ne samo dojemanje obstoječih kulturnih odnosov med različnimi regionalnimi skupinami, ampak tudi razumevanje in priznavanje oblik vzpostavljanja stikov med kulturnimi entitetami enega dela sveta s podobnimi kulturami v povsem drugačnem geografskem prostoru. V knjigi Tribes, Joel Kotkin razpravlja o oblikah, s pomočjo katerih kulturni elementi, kakršna sta rasa in vera, določajo uspeh znotraj globalizirane nove ekonomije. Kotkin poudarja, kako so nova komunikacijska sredstva - fax, elektronska pošta in sodobna transportna sredstva - omogočila članom neke razpršene kulturne skupine ponovno vzpostavitev družinskih in plemenskih vezi. Kot vez med ljudmi deluje kulturna enakost bolje od političnih opredelitev, ki se lahko skozi čas spreminjajo.

Od tod sledi, da je na svetovni ravni v teku proces kulturnega združevanja. Na drugi strani planeta so Kitajci najpomembnejši investitorji v Ljudski republiki Kitajski in indijski računalniški programerji so se vrnili v domovino ter spreminjajo Bangalore v svetovnega konkurenta na področju softwara. Ta proces bo izostril dojemljivost članov neke specifične kulturne skupine za težave članov iste skupine na drugih koncih sveta. Indonezijski ali malezijski muslimani bi lahko bili na primer solidarni s kosovskimi ali bošnjaškimi muslimani. Uveljavljanje kulture kot osnovnega elementa istovetnosti silijo vlade in podjetja k boljšemu poznavanju svetovne kulture in oblik vpliva na politiko in načrtovanje. Poznavanje različnih držav ni več samo »zanimivo«, ampak je nuja, če se želimo izogniti nevarnosti, da pomanjkljivo znanje izniči dobro poslovno priložnost ali nas napelje k napačnemu ocenjevanju odziva nekega voditelja ob grožnji glede uporabe sile.

Kultura bo osnova

Pretežni del dvajsetega stoletja so se svetovni politični in ekonomski leaderji ukvarjali z omejenim številom prestolnic - Moskvo, Pekingom ali Washingtonom. V enaindvajsetem stoletju pa so tu še Kijev, Minsk, Zagreb, itd. Izziv, ki je pred vladami in gospodarstvom v tem stoletju zadeva razumevanje novega pomena kulturnih razlik na svetovni ravni in sposobnost pravočasnega pretvarjanja teh razlik v integralni del načrtovanja, preden postanejo problem. To bo izziv posebej še za Združene države kot prevladujočo ekonomsko in vojaško silo.

Vrhovi v ameriških podjetjih in kulturnih institucijah bodo morali nemudoma pripraviti svoje študente in zaposlene na pomembno vlogo kulture. Na notranjem planu nekaj že vemo o mednarodnem razumevanju in o njegovi vlogi v našem vsakdanjem življenju. Emigracija je obogatila z novimi kulturami našo izvirno mešanico, dodala ji je elemente osrednje in zahodne Afrike, Balkana, indijske podceline in drugih azijskih območij. Predhodnica novega vala je že tu. Ali že dovolj dobro poznamo te kulture, da bo tranzicija mehka, ali pa bi vsem nam koristilo nekaj domačih nalog?

Ronald M. Bosrock je ustanovitelj in generalni direktor Institute for Global Expansion iz Minneapolisa – mednarodne akademske in podjetniške svetovalne in raziskovalne skupine pri St. Mary's University v Minnesoti.