INTERVJU Z UMBERTOM GALIMBERTIJEM

U.Galimberti: Dejstvo je, da je globalizacija dogajanje kapitalistične vrste, katere končni cilj je primat blaga nad človekom. Triumf kapitalizma je torej zaznamoval konec marksistične misli. Marx je trdil, da mora biti človek cilj, blago pa sredstvo, kar je zagovarjal že Kant. Kapitalizem pa pomeni ravno nasprotno in danes smo priča naraščajoči svobodi gibanja blaga, bolj kot je to omogočeno človeku. In predvsem - človek je v bistvu postal funkcionar blaga. Ni mi jasno, zakaj je od padca berlinskega zidu Marx povsem zamolčan, saj globalizacija predstavlja uresničitev Marxove napovedi premoči blaga nad človekom. Toda v preteklosti je bila prevlada blaga omejena na Evropo, kjer se je to proizvajalo. Danes pa se je ves svet spremenil v blago in človek obstaja in ima pravico do življenja le v funkciji blaga.

A.Fonda: Kako izolacija in specializacija, ki so videti tako značilne za našo dobo, vplivajo na posameznika in njegove odnose do sočloveka?

U.Galimberti: Specializacijo zahteva tehnika, kajti tehnika ne zanima človeka, temveč specializiranega človeka, oziroma je zanimiva le človekova specializacija. Kajti tehnika je aparat, ki za svoje delovanje zahteva od človeka določeno opravilo; ni nujno da je zahtevno ali zapleteno. Nasprotno, bolje je, če je enostavno, kajti tehniko zanima učinkovitost in predvsem nadomestljivost. Šibki člen tehničnih aparatov je prav človek, ki je procesu potreben le, če je sposoben, če opravlja določeno strokovno opravilo. To povzroča premik identitete. Kajti mojo identiteto kot posameznika ne določa več to, kar sem, ampak to, kar pomembnega počnem. Tudi če se znajdemo na sestanku in se nam sodelujoči predstavijo z imenom in priimkom, samo ime ne pomeni ničesar, vse dokler nam ne povedo svoje funkcije, specializacijo. Šele od tega trenutka dalje se nam izoblikuje slika vseh prisotnih. To pomeni, da specializacija prevlada nad identiteto. To je učinek tehnike, ki je postala globalna. Veljam torej zaradi svoje funkcije in ne zaradi svoje identitete. Celo nasprotno, svojo identiteto moram na nek način "pospraviti", dovoljeno mi je, da jo izrazim ob koncu tedna, ostale dni v tednu pa se moram obnašati kot funkcionar, del aparata, moram uporabljati jezik aparata. Če sem na primer v banki, ne morem povprašati po počutju tvoje tete, moram uporabljati njihov jezik in se obnašati kot to zahteva aparat. Ne moremo torej zanikati, da se identiteta spremeni, če kar pet dni v tednu vadimo predstavitev samo ene, od nam lastnih specializacij.

A.Fonda: Se znanost in tehnika lahko gibljeta svobodno, brez ovir? Je tehnika postala obzorje in vera sodobnega človeka?

U.Galmberti: Tehnika je univerzalni pogoj za dosego kateregakoli cilja.To pomeni, da tehnika danes ni več sredstvo, temveč cilj. In sicer zato, ker potrebujem za dosego kateregakoli cilja tehnični aparat, zato si najprej zaželim ta tehnični aparat. Navedel bom primer. Leta 1960, ko je imel sovjetski tehnični aprat premoč nad ameriškim, nihče ni omenjal padca komunizma. Komunizem je padel, ko sovjetski tehnični aparat ni bil več sposoben uresničevati ciljev komunizma, tj. njegove svetovne razširitve. V bistvu je prišlo do odstopa, odmika od ciljev zaradi tehnične neučinkovitosti. Do padca komunizma je torej prišlo ne zaradi revizije ideologije, ampak zaradi pomanjkljivosti tehnike. Kar pomeni, da tehnika, kot univerzalni pogoj za uresničitev vsakega cilja, ni več sredstvo, ampak osnovni cilj uresničitve, kateri smo podredili uresničitev vseh drugih ciljev.

A.Fonda: Ali ni krščanstvo ena najstarejših oblik globalizacije, ki jih je porodil Zahod?

U.Galimberti: Ne, kajti enako bi lahko veljalo za budizem, za islam. Krščanstvo je religija Zahoda, ker ga je oblikovala, ga povezala. In oblika, ki mu jo je dalo krščanstvo, je laična oblika, saj je krščanstvo edina veroizpoved, ki vsebuje princip ateizma. Za razliko od drugih veroizpovedi pri katerih je Bog Bog, človek pa človek, v krščanstvu Bog postane človek, kar sproži razmišljanje o človeku kot stvarniku samega sebe, sam je svoj avtor. Glede na princip ateizma, je krščanstvo zaznamovalo obraz Zahoda, vzgojilo ga je v krščanstvu, a v glavnem z laično in ateistično podobo. To pa zato, ker krščanstvo vsebuje načelo negacije Božje transcendence.

A.Fonda: Kaj pa naše tako zelo omejeno telo?

U.Galimberti: Naše telo je samo še lutka, ker služi le kot opora različnim materialnim dobrinam. Je telo v službi oblačil, telo v službi lepote, telo v službi spolnosti, tudi v službi bolezni. Telo je, na primer, velika opora zdravniškemu poslu. Telo ni nič več subjekt obstoja, temveč opora drugim subjektom - tehničnim aparatom. Aparatu mode, aparatu kozmetike, aparatu zdravja. Celo aparatu duhovnosti, saj tudi telesna pokora ustvarja zasluge potrebne za organizacijo odrešitve; oziroma telo ni več subjekt, ki mi omogoča bivanje na svetu, ampak je predmet, ki omogoča znanstvenim aparatom izkazovanje njihove moči.

A.Fonda: Identiteta, narodnost, tradicija - kakšno vlogo imajo te vrednote?

U.Galimberti: Identiteta, narodnost in teriotorialnost z globalizacijo izginjajo, saj bomo morali razmišljati o novem človeku, ki ga ne označujejo teritorij in zakoni, ki teritorij branijo. Konec je s človekom z značajem in z zakonom zaznamovanega teritorija, pričenja se tip človeka, ki ga rasna in regionalna ter etnična identiteta le bežno določajo - ne glede na kričanje Bossija ali Heiderja, ki sta pač samo odpadka zgodovine. Tu pa imamo sedaj opravka s človekom kot splošnim pojmom, človekom, ki ni prepoznaven zaradi svoje pripadnosti, ampak izključno zaradi njegove ekonomsko-socialne reprezentacije. Gre torej za človeka na splošno, človeka, ki je lahko v New Yorku, ali pa v Kongu, pomembno je le, da predstavlja nek družbeno-ekonomski aparat, skozi katerega je prepoznaven. Drug pojav, v katerem se kaže globalizacija, je emigracija. Kjer je prostor, odprt tam se bodo migracijski tokovi selili iz območij revščine na območja blagostanja, vse dokler bodo ta območja ohranila blagostanje. To ustvarja drugačen tip človeka, ki potrjuje, da ni več človek teritorialnosti. Obstaja človek, ki ga jaz imenujem popotnik, ki se začasno naseli zdaj tu, zdaj tam, sproti rešuje svoje probleme, brez etike, ki bi določala osnove iz katerih črpati načela za sožitje. Gre za vedno bolj nomadskega človeka, kajti teritorij, identiteta in značaj so načela, ki več ne delujejo.

A.Fonda: Kljub procesu globalizacije velja za odpiranje k državam, ki niso doživele evolucije zahodnega tipa, še vedno radovednost, analogna raziskovalcu iz XIX. stoletja, ko se je srečeval s prvimi tujimi narodi, radovednost kolonizatorjev. To velja tudi za države Vzhodne Evrope in vse tiste, ki niso del tako imenovanih industrijsko razvitih držav. To pa zato, ker še vedno velja stereotip, da je zahodni model edini in najboljši. Kako razkrinkati to iluzijo?

U.Galimberti: Zahodni model ni najboljši, je pa najučinkovitejši, najuspešnejši in najbolj odgovarja obliki naše dobe, to je tehnološki obliki. Jasno je, da so vsi narodi, ki se hočejo emancipirati, ki se morajo emancipirati, ker nimajo več teritorijev, ki bi vsebovala njihove simbole, pogoje za njihov obstoj, samo še izgubljena množica na anonimnih ozemljih, ker je tak pač svet, razen na Zahodu. Anonimna puščava z izgubljenimi množicami. Da bi se strukturirale in da bi našle neko pripadnost, se očitno morajo vključiti v tehnično-ekonomski krog, ki ga Zahod ponuja kot sodobno obliko sveta. Zaradi tega bo vedno več prehajanj teh subjektov iz anonimnih in izgubljenih teritorijev, kajti nič več ni tradicij, kultur, simbolov. Dovolj je pogledati v Afriko. Več je plemen kot pa njihovih simbolov. V tamkajšnjih pogojih za življenje imamo opraviti z begajočo, vojskujočo se množico, ki si lahko določi neko identiteto samo skozi peščico posameznikov, sposobnih prilagajanja temu kulturnemu vzorcu. Kulturnemu vzorcu, ki priznava samo hegemonijo kategorij kot so učinkovitost, funkcionalnost in profit.

A.Fonda: Ali v globalizaciji, gledano s filozofskega zornega kota, ni mogoče zaslediti prav nič pozitivnega? Ali pa je ideja o združenem svetu, ki ga vodi večni mir, samo ideja, ki vse od razsvetljenstva, zedinjenja narodov, do združene Evrope, skriva v sebi poizkus homogenizacije pod prevlado tehnike?

U.Galimberti: Homogenizacija je neizbežna, kajti smo že del tovrstnih razmer, tehnologija je najmočnejša sila, ki kroži v svetu, a je tudi najbolj krhka.Toda tehnologija je pojav, ki zadeva neposredno samo petino človeštva. Nato imamo štiri petine ne-tehnološkega sveta. Gre za dve vprašanji: ali tehnologija, ki je prevladujoča sila preplavi svet, in zavlada tudi ostalim štirim milijardam prebivalcev, ali pa te štiri milijarde postopoma preplavijo zahodni svet, tako kot so to storili Rimljani z barbari in namesto, da bi se prilagodile, utemeljijo drugačno, nam neznano vrsto človeštva. Edino kar lahko rečem je, da sta Zahod, njegova kultura dokončno pokopana, pa ne ker so prišli barbari, ampak ker je zavladala tehnologija. Ustvarila je vrsto človeka, ki pozna samo eno vrsto mišljenja; mišljenja, ki prešteva in ne mišljenja, ki misli. Posledice so že tu pred nami, sem sodi omejevanje šole, ki ne služi več produkciji misli, osebnostnemu oblikovanju, ampak samo še izobraževanju za tehnološko usposobljenost. Dovolj sta le dve generaciji, vzgojeni v funkciji tehnološkega znanja, da se zgodi dekonstrukcija človeštvo, kot ga poznamo. Po mojem mnenju bo Evropa v roku tridesetih let povsem pokončana. Najprej zaradi tehnologije in nato zaradi emigracije, ki se bo ali vključila v tehnologijo, ali pa bo utemeljila novo vrsto človeštva.

A.Fonda: Če je umetnost oblika za razumevanje temeljnih vidikov človeškega bivanja in sveta, kako bo pojav globalizacije v prihodnje vplival na umetniško reprezentacijo?

U.Galimberti: Negativno, saj je umetnost vedno na nek način podoživljanje duše, dušo pa napaja ali domače, ali pa tuje okolje. Umetnosti je potrebna ta razsežnost, duša niha med domačim in zaščitniškim ter med vznemirljivim in izpostavljenim. Umetnost je nihanje, ki vpliva na te zelo močne, prvinske antropološke kategorije, iz katerih so se rodili pripadnost, prijateljstvo in sovraštvo. To je področje, kjer se meri umetnost. Kolikor bolj bo svet homogen, toliko manj bo verjetnosti, da nas nekaj očara, prevzame. Istočasno pa umetnost ne more biti antiteza tehnologije, lahko je samo niša, ki jo tehnologija dopušča znotraj sebe kot ornament tehnološkega aparata, a ne v pesniški obliki in še manj v obliki jezikovne ustvarjalnosti.

A.Fonda: Kaj pa če bi se morali soočiti z drugačnim načinom dojemanja umetnosti? Novi obliki umetnosti?

A.Galimberti: V tem primeru postane zelo tehnološka in, če postane zelo tehnološka, neha biti umetnost. Oziroma, v umetnosti obstaja velika skušnjava po prilagajanju godpodinji, kar tehnologija je. Kolikor se prilagodi gospodinji, toliko neha biti umetnost in nikoli ne bo postala gospodinja, ker tehnologija lahko le igra gospodinjo. Če pa se odmakne, postane niša. Žlahtna niša, kajti položaj niše zagotovo ni negativen, ni pa tudi tista vrsta razmišljanja, okrog katerega poteka organizacija sveta. Postane samo prepreka tehnološkemu svetu.