Antigeografija globalizacije

Globalizacija in digitalne mreže (networks) so prispevali k rojstvu nove razsežnosti, znotraj katere se gibljejo politika, umetnost in kulturni delavci, ki so na ta način prispevali k nastajanju antigeografij globalizacije. Kakor se dogaja v primeru velikih svetovnih korporacij, se tudi te antigeografije oblikujejo v različnem merilu. Digitalne mreže lahko uporabljajo politični aktivisti za globalne ali ne-lokalne transakcije in lahko služijo za utrjevanje transakcij in komunikacij znotraj enega mesta. Izredno pomembno je prepoznati različne oblike, s katerimi je nova digitalna tehnologija v oporo lokalnim pobudam in zavezništvom, tudi med posameznimi četrtmi istega mesta, posebej v času, ko je videti, da lokalno izgublja teren v soočanju z globalno dinamiko in dejavniki. ( Lovink in Riemens 2001).

Za opis teh »alternativnih« mrež se zatekam h konceptu antigeografij, saj so tesno povezane z nekaterimi tvornimi elementi dinamike nastajanja globalizacije, a ne spadajo v formalni aparat globaliziranega družbenega kapitala in tudi ne delijo njegovih ciljev: nastajanje globalnih trgov, utrjevanje transnacionalnih in translokalnih mrež, razvoj tehnologij komunikacije, ki se lahko preprosto izognejo običajnim postopkom nadzora. Utrjevanje in, v nekaterih primerih, oblikovanje novih globalnih krogotokov je mogoče zaradi obstoja ekonomskega globalnega sistema in relativnega razvoja institucionalnih opor v prid trga in transnacionalnih denarnih tokov.(1). Značilnosti teh antigeografij so dinamične in spremenljive, zajemajo izredno širok spekter dejavnosti – od kulturnih mrež in mrež medijskih aktivistov, do kriminalnih aktivnosti, kakršno je trgovanje z ljudmi.

Mejne kulturne mreže

Priča smo rojstvu vedno obsežnejših kulturnih mrež, ki so sposobne preseganja meja, kot v primeru mednarodnega trga umetniških del in novega transnacionalnega sloja kustosov. Čeprav to ni moje raziskovalno področje, trdim (upam, da s tem v zvezi obstajajo raziskave), da pričujoča rast proizvaja nove oblike in organizacijske možnosti v svetu umetnosti in kulture na sploh. Eden od nosilnih elementov ekonomske globalizacije je razvoj tehnične in organizacijske strukture, ki naj olajša čezmejne tokove in zaščiti pravila in pogodbene garancije, ki jih zadevajo. Ko bo taka infrastruktura obstajala, bo lažje tudi nastajanje druge vrste tokov. Ali lahko vzpostavimo primerjavo z umetnostjo?

Mednarodni bienali obstajajo že dolga leta, toda danes obstajajo znaki, ki kažejo na drugačen zasuk. Obstaja tehnična infrastruktura, plod ekonomske globalizacije, ki lajša celo vrsto dejavnosti s področja specializirane asistence pri pretoku umetnosti preko različnih meja (zavarovanje, računovodstvo, garancije vseh vrst). Velja se vprašati, ali tovrstna infrastruktura res poenostavlja delo novih organizacij, ki se nameravajo spoprijeti z mednarodnimi projekti. Čezmejne transakcije, ki so bile v preteklosti izključna domena velikih organizacij, kakršne so bienali ali najbolj prestižni muzeji, so dostopne tudi širokemu krogu organizmov in mest. Ali pa drži, da se je dominanti položaj najvidnejših ustanov samo še utrdil, čemur sledi nastanek razširjene mreže sodelujočih mest in utrditev oblastne hierarhije znotraj iste mreže, kakor se dogaja pri globaliziranih financah? Poleg tehnične infrastrukture je globalizacija vnesla v različne institucije večji pretok konceptov in vsebin. Bo rastoče sodelovanje ne ravno uveljavljenih in dominantih institucij v mejnih krogotokih prispevalo k večji raznolikosti pri pretoku vsebin in konceptov ter k naraščanju odpora? In končno - priča smo nastajanju nečesa imaginarnega in transnacionalnega, ki se združuje s pravo tehnično in organizacijsko infrastrukturo za čezmejne transakcije. Če gre za nekaj imaginarnega, kar so postavile na noge najbolj vidne umetniške in kulturne institucije, obstaja nevarnost razraščanja procesa »zahodnizacije« in prisvajanja/elaboracije ne-zahodnih elementov.

Vsi ti pogoji ustvarjajo osnovo za vedno večje preseganje meja s strani umetnikov, kustusov, muzejev in mest - v slednjem primeru predvsem z ustanavljanjem novih bienalov. Vsaj v teoriji bodo mesta in muzeji z omejenim proračunom lažje sodelovali pri tovrstnih manifestacijah in de facto bo povsem normalno videti vedno več umetnikov na bienalih, razstavah in do neke mere v galerijah celega sveta. In vendarle se današnji sistemi oblasti, kakor je to primer v finančnem svetu, pogajajo za dinamiko, ki sloni na razpršitvi/priključitvi in utrjevanju centralnih poveljniških funkcij. Kako tovrstna dinamika deluje na področju umetnosti in kulture? Utrjevanje mejnih mrež bo tudi tistim, ki imajo manj oblasti in virov omogočilo rojstvo alternativnih krogotokov?

Politika kraja za globalni krogotok

Zahvaljujoč se internetu so postale lokalne pobude del globalne mreže aktivizma, ne da bi pri tem zanemarile tudi najbolj lokalne spore. Mreža omogoča novo vrsto transnacionalnega političnega aktivizma, s središči v različnih, a med seboj digitalno trdno povezanih krajih. Aktivisti lahko ustvarjajo mreže, ki koristijo ne le kroženju informacij (o okoljskih, političnih problemih, o stanovanjskih problemih itd.), ampak tudi za pretok političnih pobud in strategij. Imamo številne primere te nove vrste politične transnacionalne dejavnosti. SPARC, na primer, se je rodila kot pobuda iz in za ženske kroge, da bi pomagali prebivalcem barakarskega Bombaya pri iskanju pravih bivališč. Danes se s tem ukvarja cela mreža podobnih skupin v celi Aziji in nekaterih mestih Latinske Amerike in Afrike in vsaka od teh se sooča s svojimi vladami, čeprav pripadajo svetovni mreži. Kritična uporaba politike, ki jo spodbuja internet, je v bistvu taka: gre za politiko lokalne sfere, pri čemer obstaja neka bistvena razlika - vsak posamezni kraj je povezan z ostalimi, onstran regionalnih in državnih meja, po celem svetu. Dejstvo, da je mreža globalna, pa ne pomeni, da se vse dogaja na svetovni ravni.

Sedanja uporaba digitalnih komunikacijskih sredstev pri novi vrsti transnacionalnega političnega aktivizma nam nakazuje dve široki kategoriji digitalnega aktivizma. Prvo tvorijo skupine aktivistov, ki so odraz mesta ali podeželskih skupnosti in so povezane s podobnimi skupinami po svetu. Druga vrsta politike, sloneče na digitalni mreži, pa opravlja večino svojih nalog znotraj samih digitalnih mrež, pri čemer ni nujno, da se steka na aktualni teren aktivizma (kakor se je zgodilo na primer v Seattlu med konferenco WTO-ja). Pretežni del politične dejavnosti, in s tem povezanih naporov, je osredotočenih na operacije, ki potekajo znotraj digitalne mreže. Organizacija protestov proti multilateralnemu sporazumu o investicijah je bila v glavnem digitalni dogodek, a ko tovrstne akcije postanejo konkretne, ko potekajo na terenu, se izkaže njihova izjemna učinkovitost, še posebej v krajih velike koncentracije, kakršna so mesta. Sodobno prostrano mesto, zlasti globalizirana metropola, postane ključni element za tovrstne nove operacije. Gre za strateško mesto kapitala globaliziranih korporacijskih družb, a istočasno je eno od prizorišč materializacije novih potreb po drugačnih, neformalnih političnih likih (ali zaenkrat še ne formaliziranih). Oblast se na nacionalni ravni izgublja, kar odpira prostor novim oblikam oblasti na subnacionalni ravni. Nacionalna sfera kot prostor sprememb in družbene oblasti je načeta (Taylor 2000) in razpoke ponujajo nove možnosti za politično geografijo, ki povezuje med seboj subnacionalne prostore in omogoča neformalnim političnim figuram, da vsrkajo strateške elemente globalnega kapitala.

Transnacionalna mreža globaliziranih mest je prostor znotraj katerega opazujemo nove oblike »globalne« politike krajev, ki so sposobne izzvati globalizacijo korporacij. Manifestacije anti-globalizacijske mreže so pojav, ki kaže, kako številne so možnosti za razvoj politike, ki sloni na razumevanju kraja dogajanja kot lokaciji, pripadajoči globalizirani mreži. Pred nami je politika, ki je specifična za vsak kraj posebej, a so njene razsežnosti globalne. Gre za vrsto politične iniciative, ki je globoko zakoreninjena v akcijah in dejavnosti ljudi, ki pa jo delno omogoča obstoj globaliziranih digitalnih zvez. Poleg tega gre za obliko politične akcije, ki teži k ustvarjanju novih institucij, in sloneči na mestu, mreži mest in neformalnih političnih protagonistih. Ni težko prepoznati možnosti spreminjanja cele vrste pogojev ali »lokalnih« institucij (na primer družinske celice, skupnosti, četrti, lokalnih šolskih in zdravstvenih enot), znotraj katerih ohranjajo ženske, »omejene« na svoje gospodinjsko okolje, temeljno vlogo. Ti kraji, nekoč obravnavani kot nepolitični ali izključno domači, postajajo »mikroprostor globalnega dometa«.

S to definicijo hočem povedati, da bo tehnična možnost medsebojnega povezovanja ustvarila vrsto povezav z drugimi sorodnimi lokalnimi prostori, pripadajočimi drugim četrtem istega mesta, drugih mest in drugih držav. Rodile se bodo skupnosti prakse, ki bodo sprožile komunikacijo, solidarnost in primere raznolike, stranske, horizontalne podpore - vse to bo omogočilo političnim in nepolitičnim akterjem na krajevni ravni, da vstopijo v mejno politiko.

Za politiko je urbani prostor veliko bolj konkreten od nacionalnega. Mesto postane prostor, znotraj katerega protagonisti neformalne politike lahko sodelujejo na političnem prizorišču na način, ki bi bil na nacionalni ravni malo verjeten. Na tej ravni se mora namreč politika nujno vpeti v obstoječe formalne sisteme, naj si bo to politični volilni sistem ali sodni (kot v primeru postopkov proti državnim ustanovam). Protagonisti na neformalnem političnem prizorišču so v prostoru nacionalne politike neopazni. Mesto gosti vrsto političnih aktivnosti (squatting, manifestacije proti policijskemu nasilju, borbo za pravice emigrantov in brezdomcev, politiko kulture in identitete homoseksualcev, lezbijk in "drugih čudakov"), ki postanejo vidne na cesti. Pretežni del urbane politike je konkreten, izvajajo jo konkretne osebe in je manj odvisna od tehnologij množičnih medijev. Politika ceste omogoča oblikovanje novih vrst političnih subjektov, katerim se ni potrebno nujno soočiti s postopki formalnega političnega sistema.

V tem smislu lahko kdorkoli, ki je brez oblasti, marginaliziran, outsider, pripadnik diskriminirane manjšine, poveča svojo prisotnost v globaliziranem mestu – prisotnost v neposrednem soočanju z oblastjo - eden proti drugemu. (Sassen 1998, pog.1). Po mojem mnenju moramo v tem prepoznati znak, da obstaja možnost ustvarjanja nove politike, ki sloni na novih političnih likih. Ne gre samo za to, da oblast imaš ali je nimaš- gre za nove hibridne temelje, na katerih je treba pričeti z akcijo.

V okviru tega širšega in bogatejšega konteksta se lahko politična uporaba digitalnih tehnologij umesti na lokalni ravni. Gre za očitno parcialno politiko, a lahko bi bila pomemben kamen v mozaiku politike, ki teži h globalni pravičnosti in zahteva zanesljivost globalizirane oblasti korporacij. Priča smo porajanju denacionalizirane politike, v katere središču je urban teritorij in deluje preko mestnih globalnih mrež, tisti vrsti globalizirane politike, ki ji ni potrebno prečiti nobene svetovne države na nadnacionalno raven. Nasprotno, preči veliko krajev, a zavezuje globalno. Z možnostjo definicije antigeografije globalizacije. Morda se je ta proces šele pričel.

(1) V zvezi z migracijskimi tokovi mednarodne delovne sile, glej na primer Sassen 1998: poglavja 2, 3 in 4.

Isin, Engin F. (ur). 200.Democracy, Citizenship and the Global City, London in New York, Routledge.

Lovink , Greet in Riemens, Patrice. 2001. »Digital City Amsterdam: Local Uses of Global Networks«, v Sassen (ur), Global Networks/City Links, London in New York, Routledge.

Sassen, Saskia. 2001. The Global City:New York, London, Tokyo, Princenton, Princenton University Press. (Nova dopolnjena izdaja, prva izdaja 1991)

----- 1998. Globalization and its Discontents,New York, New Press.

Taylor, Peter J.2000. »World cities and territorial states under conditions of contemporary globalization«, Political Geography 19 (5): 5-32.

Biografska opomba:
Saskia Sassen je Ralph Lewis Professor sociologije na University of Chicago in Centennial Visiting Professor pri London School of Economics. Med njenimi najnovejšimi publikacijami je Guest and Aliens (New York, New Press 1999) in redakcija knjige Global Networks/City Links (Londra in New York, Routledge 2001). Novi dopolnjeni izdaji Cities in a World Economy in The Global City bosta izšli v letu 2001. Njene knjige so bile prevedene v deset jezikov. Je sodirektorica gospodarske sekcije Global Chicago Project in predseduje novemu Information Technology, International Cooperation and Global Security Committee SSRC-ja.