Intervju Aurore Fonda z Olujem Oguibejem

1. Brala sem o vas povsod na internetu - v intervjujih, eseji in člankih. Čeprav z vami soglašam v marsičem, na primer v ugotovitvi, da je digitalna revolucija elitni pojav (omejuje se predvsem na premožnejše in izobražene ljudi) in ne zajema večine svetovnega prebivalstva, vztrajam pri prepričanju, da gre za zelo pomembno stvar. Iskanje in pridobivanje vseh teh informacij o vas bi bilo brez nje veliko zamudnejše in težavnejše!

Nisem prepričan, da sem natančno razumel vaše vprašanje, a če namigujete, da Olu Oguibe nasprotuje digitalni revoluciji, potem streljate daleč mimo. Dvomim, da sem kdaj sploh dal kako izjavo o novih informacijskih tehnologijah, ne da bi se pomudil pri njihovi koristnosti ali kar nepogrešljivosti za nekatere družbe na današnji zgodovinski stopnji. V svojem prvem besedilu, ki sem ga temu vprašanju posvetil pred skoraj šestimi leti, sem v tej zvezi takole dejal:

… zanesljivo pa tako mnogostranska in vse bolj despotska tehnologija, kot je tehnologija kibernetične komunikacije, skriva v sebi nedvomne možnosti in posledice ne le v prid manjšine, ki ji je danes dostopna in ki jo nadzira, temveč tudi v prid mnogih drugih ljudi …

[Oguibe, Forsaken Geographies: Cyberspace and the New World "Other", 1996]

Besedilo se tako nadaljuje: "Če drži, da se državi, ki jo je opustošila vojna, bolj mudi z obnavljanjem svojega telekomunikacijskega sistema kot pa s takojšnjo priključitvijo na omrežje, bi bilo narobe preprečiti si pot do te druge možnosti ali pa ne prepoznati njene brezpogojne privlačnosti", konča pa se s sklepom, da bi "nemara kazalo domisliti stvarne, otipljive prednosti kibernetične tehnologije, priznati zdajšnjo nedostopnost te tehnologije in nazadnje zastaviti strategijo, ki naj s temi prednostmi postreže čim širšemu občinstvu." Dvomim, da bi se o tem dala izreči jasnejša beseda.

V Connectivity, and The Fate of the Unconnected, spisano v Bellagiu, v Italiji, leta 1999, sežem celo dlje in trdim:

Kot medij jo [mrežo] lahko zmanipuliramo in vprežemo v realizacijo povsem nove vrste kulturnih izdelkov in razmer, lahko pa sama deluje tudi kot sredstvo za prenos, distribucijo in kritično tehtanje omenjenih kulturnih oblik in kontekstov. Tretjič: omrežje omogoča komunikacijo in sodelovanje med umetniki, pa tudi med umetniki in siceršnjimi proizvajalci vsebin zunaj kulturne arene. Hkrati deluje kot sredstvo informacije in izmenjave blaga, ali z drugo besedo, kot vse pomembnejši vzvod globalnega trženja kultur.

Odkar sem leta 1995 dobil Netscape-ovo nagrado za web design, še preden sem se lotil pisanja o novih informacijskih tehnologijah, sem pomembno navzoč na internetu. Svojo elektronsko pošto pregledujem avtomatično vsakih 30 minut 24 ur na dan. Od leta 1990 sem imel že šest prenosnih računalnikov, poleg številnih osebnih računalnikov, računalniških šahovnic, PDA in orodij za imaging. Vsaj štiri ure na dan prebijem na internetu. Jasno je, da označevanje Oluja Oguibeja kot kiberfoba ali pa trditev, da pomeni moja kritika kiber-revolucije v bistvu njen odklon, ne ustrezata. Ravno narobe: mislim, da sem vseskozi trdil, da ne smemo zanemarjati tistih, ki jih je ta revolucija pustila na cedilu, tako da, jasno, drago in po krivem plačujejo svojo odrinjenost.

2. Pojav globalizacije doživlja nagel razmah po vsem svetu. Pred leti smo poznali le nekaj azijskih ali afriških umetnikov, danes vemo o njih vse več in jih začenjamo ceniti. Mar ne menite, da lahko to pripišemo učinkom globalne izmenjave informacij?

"Globalizacija" ni drugega kot ljubko novo ime za precej star pojav. V dobi imperializma je bilo globalno gospodarstvo tega ali onega cesarstva enovito in vsaka kolonialna velesila se je s svojim gospodarstvom stikala z gospodarstvom sorodnih velesil ter tako ustvarjala zamotano omrežje globaliziranega kolonialnega gospodarstva. Izvažali so cenene izdelke in izkoriščevalske tehnologije v obrobje cesarstva, medtem ko je metropola centrifugalno srkala kolonialno blago in storitve. Bogastvo, ki so ga proizvajale kolonije, je napajalo evropski industrijski in kulturni napredek. Walter Rodney v How Europe Underdeveloped Africa in Edward Said v Imperialism sta zelo jasno očrtala globalno podobo imperialističnega gospodarstva.

Zato pa, kolikor bolj razglabljamo o današnjem diskurzu globalizacije, prihajamo vse jasneje do zaključka, da gre za miselno telovadbo, ki jo narekuje amnezična obsedenost s sedanjostjo. Ne doživljamo novega pojava, ki mu pravimo globalizacija, pač pa le zmagoslavje starih globalnih razmerij moči: konec zgodovine Francisa Fukuyame, združen z utvaro nove, luknjičaste metropole. Z zamudo šele zdaj ugotavljamo, da se Kwame Hkrumah ni niti najmanj motil, ko je opisoval imperializem kot zadnjo stopnjo kapitalizma, pa čeprav je napovedoval ravno nasprotno od njegovega končnega zmagoslavja.

Zahod danes ne pozna afriških umetnikov bolj kot leta 1945. Afriške umetnike, ki so na Zahodu vidni, lahko preštejemo na prste ene roke in tudi sami pogoji njihove vidnosti se niso kaj prida spremenili. Večini umetnikov, ki živijo in delujejo na Zahodu, še vedno zaloputnejo z vrati pred nosom. Morda se utegne komu zdeti, da je odmevnost umetnikov Ofilijevega ali Shonibarejevega kova znamenje revolucionarno odprtega duha, a spomnite se najprej, da teh dveh umetnikov, če ne bi bila temne polti, ne bi obravnavali kot uspešnih outsiderjev iz preprostega razloga. Nista outsiderja, saj sta britanska državljana in sta se rodila v Angliji. Ne pozabite, da težavne razmere, ki so pospremile uveljavitev Wiliama Kentridgeja na Zahodu, postavljajo tega umetnika v položaj, ki je podoben položaju pisateljice Doris Lessing - ali z drugo besedo, v Williamovem sprejemanju na Zahodu igra njegova pripadnost rasi tolikšno vlogo kot kakovost njegovega dela, to pa je obžalovanja vredno. Ne pozabite, da je nešteto zahodnih umetnikov, ki so od svojega afriškega porekla zelo odmaknjeni, v Evropi povsem izločenih iz igre. Težko dojemam, da bi globalizacija razmere spreminjala, ko pa se nič ne spreminja.

Hkrati pa ne kaže pretiravati s pritoževanjem. Predstava, da se afriški umetniki glasno potegujejo za večjo vidnost na Zahodu, je napačna, to sem ugotavljal že pred desetimi leti. Prepričan sem, da je bistveno vprašanje širše narave: kateri so pogoji za naše sobivanje z Zahodom? Kakšna spoznanja nam o duši zahodnjakov na začetku novega stoletja ti pogoji omogočajo?

3. Kakšne so po vašem mnenju možnosti afriške umetnosti?

Odkrito rečeno, dvomim, da je neprestano govoričenje o afriški umetnosti v kontekstu sodobne umetnosti sploh kaj plodno: vse manj vem, kaj s to oznako mislijo in kaj naj bi z njo označevali. Ko bi danes govorili o evropski umetnosti enako vztrajno kot govorimo o afriški umetnosti, bi se nam to zdelo prismuknjeno. Po mojem mnenju se umetniki ukvarjajo z umetnostjo in bi radi, da jih kot take obravnavamo, ne pa da jim nalagamo gromozansko breme neke celine, ki jo nekateri med njimi še poznajo ne. Naj smo še tako ujeti v ta labirint diskurza, moramo vendarle ugotoviti, da bi bilo za vse najbolje, ko bi se vrnili na raven umetnika in na raven tistega, s čimer se umetniki pri svojem delu ukvarjajo ne glede na rojstni kraj njihovih staršev. Na tej ravni se utegne pri tej ali oni umetnici/umetniku zgoditi, da pride do vprašanja razmerja njegovega dela do lastnega porekla, medtem ko bo pri drugih umetnicah/umetnikih ta zveza odsotna - pomembno je, da ne obravnavamo vseh, kot da gre za eno samo krdelo.

4. Pomeni afriška identiteta sploh kaj za umetnika ali kustosa, ali pa naj se umetnik prilagodi zahodnjaškim merilom, zato da bi prodrl v tako imenovano zahodno umetniško sceno?

Zelo težko je na to vprašanje odgovoriti v par stavkih, ne da bi tvegal nesporazuma. Za tehtnejšo mnenje o tem vabim bralca teh vrstic k branju mojega dela z naslovom Art, Identity, Boundaries [v Reading the Contemporary, ur. Oguibe in Enwezor, inIVA/MIT Press, 1999], kjer o tem obširneje razpravljam.

5. V nekem intervjuju ste izjavili, da se zahodna kultura nagiba k temu, da afriško umetnost izpeljuje iz etničnega diskurza. Ali se vam ne zdi, da gre v tem primeru za udobno držo, ker se izogiba razpravi o zahodnem kulturnem establishmentu, zato da bi uveljavljala njegovo nadvlado?

Afriško umetnost ožigosati kot "etnično" je na nek način opredelitev, ki onemogoča sleherno dodatno vprašanje na to temo. Mar ni to nekakšen anestetik?!

Vprašanje je prav zamotano, a všeč mi je, kako ste ga zastavili, ker tiči v njem precej resnice. Zlasti mi je všeč izraz anestetik: beseda sama je zvijačna, saj nas razpenja med pestra in večplastna pravila kulturne igre. Je tudi zanimiva besedna igra, češ, iskanje samobitnosti in zaznamovanost z etničnostjo postajata an esthetic, neka estetika, ki si jo zahodni umetniški establishment vbrizgava in se z njo anestetizira zoper nezahodne umetnike, katerih delo bi preneslo stroga merila meinstreamovske estetike in bi se po njej ravnalo. Z namenom, da bi tovrstne umetnike krotili, uvajajo novo blagoznanstveno zvrst, s katero se moraš poistovetiti, če želiš da te sprejmejo. Drugost pomeni terjatev, ceno, ki jo moraš plačati. Pomislite le na neznanska naprezanja, da bi spletli iz trte izvito vez med Ofilijevimi slonovimi iztrebki in Afriko, ko pa se v resnici Ofilij ne sklicuje toliko na afriški kontekst, kolikor prej na konceptualno umetnost Davida Hammonsa, zanj pa vemo, da je bil pod nemajhnim vplivom tako imenovane revne umetnosti. A kaj pomaga; zahteva tržnega oglaševanja Ofilija hoče, da ga je treba po vsej sili izruvati iz Manchestera, Anglije in ga presaditi v Afriko.

Ni pa vselej tako. Z drugimi besedami, vprašanje ni omejeno zgolj na tržna pravila. Gre za še bistvenejša vprašanja še pred samim pragom potrebe po izumljanju in tržnem oblikovanju nekega blaga. Med najpomembnejša pa sodi nezadržna želja ali stremljenje po ohranjanju trdnjave z nevidnim obzidjem ter po zadrževanju nekaterih ljudi pred njenim pragom. Trdnjava sama ni nič drugega kot tako imenovano veliko zahodno izročilo, ki je sodobno umetnost že zdavnaj udomačilo. Označitev Ofilija in njegovega dela zgolj z merili konceptualne umetnosti, revne umetnosti in Dirt art bi ga pomenilo brezpogojno in do kraja pripustiti v letopise sodobne umetnosti. In vendar imajo čuvarji kulturnega establishmenta (kustosi, trgovci in zbiralci, glavni uredniki in kritiki umetniških revij, muzejski in galerijski direktorji, umetnostni zgodovinarji po univerzah) iz razloga, ki bi ga le strokovnjaki znali pojasniti, določene težave s tovrstno rešitvijo. Vse te osebe nagonsko, ne da bi prav vedele čemu, čutijo, da bi popolno in brezpogojno sprejetje tega umetnika v osrednji tok - mainstream - sodobne umetnosti (pač nadgradnjo velikega zahodnega izročila) pomenilo anomalijo. Kaj zato, če se je Ofilij rodil v Manchesterju, v Angliji. Ni mu dano gibati se enako svobodno kot njegovim angleškim vrstnikom in rojakom sploh. Ne. Prišiti si mora nalepko. Nekaj je treba ukreniti, uvesti neko besedo, nadimek, ki naj ga opredeli kot outsiderja. Zato pa nas posiljujejo z idiotskimi povezavami med njegovo umetnostjo in Afriko, kjer naj bi po besedah direktorja Brooklyn museuma (sicer normalno inteligentne osebe) malikovali živalske iztrebke. Samo da je nalepka na mestu in voila! Sleherne zadrege je naenkrat konec.

Zmrazi me, če pomislim, da je ta perverzna logika endemična in da leži v samih temeljih akademije in družbe nasploh in da tako zastruplja tkivo mlajših, še vajeniških kulturnih delavcev. Zato niso današnji mlajši kustosi in kritiki od Milana do New Yorka nič boljši od svojih predhodnikov: tu pa tam jih na določeni stopnji njihove kariere utegne obsijati kaka presvetlitev, a tik za tem se spet pogreznejo v utečene prevzete razvade.Nič se ne spreminja.

6. Sicer pa ste tudi zatrdili, da digitalna revolucija utrjuje imperialistično oblast v zahodni družbi z razmejevanjem sveta in dvigovanjem previsnih prepadov med Tretjim svetom in industrijskimi državami. Kaj mislite o širjenju informacij kot o orožju zoper težnjo po zamolčevanju odrinjenih območij Tretjega sveta? Njihovi glasovi so vse glasnejši in vi sam ste na nek način priča tega pojava.

Dejstvo, da sem sam na Zahodu znan, ima po mojem mnenju bore malo opraviti z digitalno revolucijo ali Tretjim svetom. Že več kot deset let živim in delam na Zahodu, opravljen imam doktorat iz filozofije na Londonski univerzi. Dejstvo, da sem kot umetnik in filozof na Zahodu naletel na pozornost nekega občinstva, še ne pomeni, da se je nehalo zamolčevanje Tretjega sveta: navsezadnje je vloga narodov odvisna od vzajemne moči v okviru skupnosti narodov, od njihove gospodarske in tehnološke teže prej kot od vidnosti nekaterih posameznikov, naj bodo navidez še tako vplivni. Ne smemo pozabiti, da je tako imenovani Tretji svet (če s tem razumemo nekdanje neuvrščene države) ogromen prostor, ki obsega malone dve tretjini svetovnega prebivalstva. Ni mogoče postavljati na isto raven vidnosti peščice afriških, kitajskih ali južno ameriških mislecev in kustosov, ki živijo na Zahodu, z nastopom držav Tretjega sveta v polje vidnosti.

A še pomembneje je (in kdorkoli pozna moja dela o politični ekonomiji novih informacijskih tehnologij, je s tem seznanjen), da sem prepričan, da se je v digitalnem obdobju stari razloček, ki industrijske države postavlja nasproti tako imenovanemu Tretjemu svetu, pomensko izpel. Že pred leti sem uvedel pojem "digitalnih Tretjih svetov" z namenom, da bi razdelal natančnejšo človeško geografijo digitalne revolucije. Dejstva kažejo, da je v ZDA na območju appalaškega podgorja prav toliko izrinjencev iz digitalnega zemljevida, kolikor jih poznamo v Liberiji in Ukrajini. Gre za ljudi, ki sicer prebivajo v najbogatejši deželi na svetu, a kljub temu ne premorejo treh obrokov hrane dnevno, kaj šele dostopa do računalnika ali bankomata. Ne govorim o črncih v revnih četrtih, k čemur napeljujejo klišejske podobe, prej o belih dostojanstvenih in dobronamernih Američanih, ki žive v skrajni revščini in si ne morejo privoščiti nakupa čevljev za otroke. Hkrati pa veliko ljudi razmišlja o digitalni revoluciji kot o skoraj izključno anglo-ameriškem pojavu, medtem ko ne gre spregledati, da sta dve tretjini najprodornejših podjetij v kalifornijski Silicijevi dolini last ljudi iz jugovzhodne Azije in da so najkrepkejši prinašalci podjetniškega kapitala v Silicijevo dolino Indijci. Indija je država Tretjega sveta, a premore jedrski vojaški potencial, digitalna tehnologija pa je nepogrešljiva sestavina sodobne jedrske tehnologije. Z drugo besedo, razkorak ne vlada med industrijskimi državami in tako imenovanimi deželami Tretjega sveta, razkorak je med tistimi, ki jim je vse dostopno, in tistimi, ki jim ni.

7.Govorili ste o novih mejah. Kaj s tem mislite? Kako naj bi nove meje učinkovale na nas ?

Po mojem mnenju je mogoče vsakogar, ki nima dostopa do mogočnih novih informacijskih tehnologij, v digitalni dobi primerjati z vrsto, ki je zapisana izumrtju. Po zaslugi teh tehnologij more danes nadzorni mehanizem ZDA in njihovih zaveznikov zaslediti na zemeljski obli katerikoli predmet (vključno s katerimkoli človeškim bitjem). To pomeni oblast in to pomeni ranljivost. Z drugo besedo, kdor ne ve nič o teh tehnologijah in jih ne more uporabljati, bo na milost in nemilost prepuščen tistim, ki pa jih obvladujejo. V zadnjih časih je prišlo pri vojaških posredovanjih ZDA marsikje po svetu tudi do nerodnih spodrsljajev, a to velja slej ko prej pripisati osebni nerodnosti njihovega vojaškega osebja in popolni odsotnosti morale v tistih vojaških ekspedicijah. Dejstvo je, da je v digitalni dobi tehnologija sposobna enkrat za vselej predrugačiti naravo merjenja moči in spopadov med ljudmi in da je tisti, ki ni preskrbljen z orodji, da bi se na enakopravni ravni spopadal, docela prepuščen milosti in nemilosti tistih, ki jih premorejo. Človeški rod tlači danes ogromno moralno breme, zgodovina pa nas uči, da človeštvo ni moralna živalska vrsta.

A ne skrbi me preveč ogromni nasilni rušilni potencial, ki tiči v tej neizmerni moči, kolikor prej neznanski prepad odtujitve in neenakopravnosti, ki vse bolj zeva med "preskrbljenimi z orodjem" in "nepreskrbljenimi z orodjem". Tod teče nova razmejitev: ločnica, ki loči "digitalno preskrbljene" od "digitalno nepreskrbljenih". Tovrstna odtujenost povzroča ogromne in daljnosežne kulturne posledice, nekatere med njimi sem raziskal v delu Connectivity, and The Fate of The Unconnected. Vse dokler bosta bogastvo narodov in zapleteno omrežje današnjega kulturnega kapitala neločljivo vezana na digitalno tehnologijo, si bo mogoče privoščiti vsakogar, ki je zaostal zaradi preskromnega poznavanja infrastrukture. Je pa zelo nevarno, če si nas kdo drug privošči, kajti to pomeni biti obsojen. Nad nami lebdi strahotna prikazen, kajti po besedah Gabriela Garcia Marqueza na koncu romana Sto let samote iz leta 1967 "ljudstvom, ki so bila obsojena na sto let samote, ne bo ponujena druga priložnost."

A neka špranja vendarle zeva, špranja enakosti. S tehnologijami oblasti je treba postreči vsem, zato da bodo ljudje ne le uživali prednosti, ki jih tovrstne tehnologije nudijo, pač pa zato, da bodo lahko imeli na vajetih negativne plati teh tehnologij. Če vlada enakost, smo drug do drugega spoštljivejši.