INTERVJU NATAŠE PETREŠIN Z JOHN PETROM NILSSONOM
NE "KDO SEM?", AMPAK "KDAJ SEM?"

N.P.: Za imperialistično politiko umetnostnega sveta v Zahodni Evropi in Ameriki se zdi, da je uspešno "izumljala" nove trende in okuse umetniške publike in trga. Ali bi ob topografskih in socioloških premikih interesov iz centra na robove lahko rekli, da je sedanje stanje sodobne umetnoste zgolj eden od trendov, ali pa to stanje vsebuje pogoje, ki se bodo nadaljevali v nekaj veliko bolj usodnega?

J-P.N.: Danes mora subjekt mapirati sam sebe. Naučiti se moramo razumeti, da smo vedno globalni - v nekem prostoru. Geografija je razbita in začeti moramo navigirati iz lastnih izkušenj. Nosilec takšnega potovanja ni "Kdo sem?", ampak "Kdaj sem?. V globalnem svetu moramo navigirati z globalnim jezikom, drugače smo izgubljeni. Toda naše izkušnje so tako osebne, kot so kolektivne in prihajajo iz sveta, ki ga delimo in v katerem živimo z drugimi. Zato moramo ponovno premisliti, kakšna je lahko izkušnja v odnosu do jezika, ki je v stanju konstantega toka in se prepleta z vsakim kontekstom in situacijo, v katero vstopimo.

Nastajajoče trenje med izkušnjo in jezikom ustvarja neprevedljive razdalje. In ker Jaz sebe lahko razume le delno in potrebuje Drugega, da mu zapolni vrzeli, dialog med izkušnjo in jezikom nikoli ne more steči le z medsebojnim razumevanjem. Če se hočem mapirati, pozicionirati v razbiti geografiji, moram povedati svojo zgodbo. Kar je v tem procesu danes novega, je borba za prostor v svetu, da povemo to zgodbo. To ni virtualni prostor in tudi ni etnični prostor. To je mentalni prostor, znotraj samega sebe.

N.P.: Analogija med Orwellovim Velikim bratom in procesi globalne ekonomije ali sublimnega mehanizma medmrežja je nekako vmestna: gre za kontroliranje na eni strani in izgubo identitete na drugi. Kakšne strategije za boj proti temu zaznavate v umetnosti na splošno in posebej v skandinavski umetnosti?

J-P.N.: Rečeno je bilo, da obstaja svetla prihodnost za umetnost in kulturno produkcijo na splošno. Tako naj bi se učinki novitet (npr. medmrežja) kmalu porazgubili in prihajajoča publika naj bi bila lačna umetnosti, želela naj bi si izkustva umetnosti kot "real life" fenomena. Muzeji in galerije morajo biti na to pripravljene. Na drugi strani je v naši globalni vasi razlika med centrom in periferijo implodirala. Tehnologija nam je omogočila, da nas je veliko takih, ki smo del mednarodne družbe, kjer stari pojmi o nacionalnih mejah ne obstajajo. Informacije, zabavna industrija ali ideologija se oblikujejo neodvisno od nacionalne in kulturne dediščine. Dandanes je dostop do tehnologije in informacije ločnica med tistimi, ki so del nove družbe, in tistimi, ki to niso.

Nordijske države imajo največjo uporabo mobilnih telefonov na svetu. Razlage za takšen trend niso le ekonomske narave. Ključni faktor naj bi bila kombinacija lokalne geografije in števila prebivalcev. Skupnosti so postavljene daleč narazen, kar ustvarja razdalje med posamezniki. Ljudje tako komunicirajo po telefonu ali po elektronskih sporočilih enako pogosto, kot se srečujejo v barih ali doma. Razmah komunikacijske tehnologije pomeni drastično spremembo v naši percepciji sveta in sebe. Živimo v globalni vasi, v kateri se je, paradoksalno, svet obenem skrčil in razširil. S tem se je razvila nova vrsta bližine in radovednosti o prej oddaljenih področjih in marginaliziranih kulturah, npr. nordijske cone.

Današnja tehnologija medijev je spremenila svet na boljše, nas zbližala medsebojno in nas približala političnim dogodkom, s čimer se veliko bolj zavedamo nepravičnosti in okoljevarstvenih problemov. Toda to "super-razsvetljenje" je prav tako priča tragičnim posledicam, v katerih se je znašla naša družba in za katero se zdi, da je pasivna in da se prizadeva za prazen nič.

N.P.: Nordijske dežele, ta liberalni multikulturni organizem, mnogi pojmujejo kot poenoteno entiteto, pravzprav tudi vaša revija, Nordic Art Review, ki daje vtis, da med deželami obstaja medsebojna harmonija. Kakšne so prednosti in slabosti takšnega združevanja?

J-P.N.: V katalogu razstave "Speča lepotica" (prirejeni v Guggenheimovem muzeju v New Yorku, 1982) je Pontus Hultén zapisal: "Z nekaj naporta lahko vzpostavimo seznam običajnih elementov in faktorjev v njihovih kulturah danes, večina katerih se nanaša na svetlobo, podnebje, v nekaj primerih skupni etnični izvor in starejše kulturne povezave, ki segajo daleč nazaj v zgodovino. Na drugi strani pa, čeprav Danci in Švedi niso bili ločeni v dve državi več kot tisoč let ter Švedi in Norvežani manj kot sto let, običajno ne obstajajo težave pri razločevanju med Dancem, Islandcem, Norvežanom ali Švedom po njihovih izrazih na obrazu, vedenjskih vzorcih in splošnem obnašanju preden sploh odprejo usta." Od tega pisanja, za katerega ne vem, ali je bilo ironično ali ne, je minilo dvajset let in v tem času se je svet spremenil. Vendar prav ta citat predstavlja kliše o nordijskih deželah, podoben nekem drugem mitu iz Severa: leta 1649, med vladanjem kraljice Kristine, je bil na Švedsko povabljen René Descartes, da bi seznanil kraljico o katoliški veri. Čez dve leti je umrl za pljučnico, po legendi pa jo je staknil zaradi slabega vremena in pomanjkanja kulturne stimulacije. Od 80ih dalje so se zgodile mnoge spremembe v odnosih med nordijskimi državami. Nordijsko področje ni homogena cona in ko je govor o nacionalizmu ali regionalizmu, se ta pogosto zaključi s konzervatizmom in nostalgijo po preteklosti. Nordijska identiteta je konstrukt in izvira iz nemške romantike, ki je potrebovala "izgubljeni paradiž". Goethe ga je našel v Thule, kraju nekje na severu Evrope.

Kljub temu obstajajo prednosti. Predvsem na področju kulture je v zadnjih letih prišlo do pogostejšega sodelovanja in delitve stroškov za različne projekte. Vprašanje vseeno ostaja, ali ti projekti prodajajo specifično identiteto. Večina umetnikov, pisateljev bi rekla, da ne. Tudi sam, kot urednik umetnostne revije o večinoma nordijskih umetnikih, ki je situirana v Stockholmu, ne morem reči, da prodajam specifično identiteto, stil ali vizijo. Ne glede na to pa sem prepričan, da na to ljudje iz drugih področjih gledajo drugače. Gre za dvojnost situacije in prav to dvojnost si delijo različne regije po vsem svetu.

N.P.: Mnogi teoretiki so mnenja, da bo globalizacija le utrdila že vzpostavljene, očitne razlike - npr. med Zahodno in Vzhodno Evropo. Kako s skandinavskega zornega kota zaznavate ta razkol?

J-P.N.: Ob razstavi "After the Wall" v Moderna Museet v Stockholmu leta 1999 je bil organiziran dvodnevni seminar o situaciji v postkomunističnh državah in tu je bilo moč razbrati "Vzhod". V času komunizma so komunistične države druga o drugi vedele tako malo kot je Zahod vedel o njih. Ob ogledovanju razstave sem se spraševal, ali se nekdanje poenotenje pod totalitarno vlado kaže tudi v postkomunistični umetnosti. Veliko sem tudi delal z "Vzhodom" in potoval po državah s tega področja in upam si trditi, da obstajajo razlike, npr. v stilu pisanja. "Vzhodni" pisci zapletajo ravni v tekstih z dodajanjem raznih pomenov. "Zahodni" pisec pomene odvzema. Dobro, tole je malce ironični komentar, vendar pa se mi zdi, da je glavna razlika v tem, da je "Zahod" videti zelo razvajen in otopel ter išče pomen ne da bi zares vedel, kaj išče. Na "Vzhodu" so ljudje vsaj odločeni, da nekaj najdejo, so ponosni na to in se borijo za to - včasih do skrajne točke cinizma.

N.P.: Vsi narodi so obteženi s stereotipi. Ali bi lahko rekli, da so ti nekoč osovraženi klišeji danes postali dobrodošli, ker označujejo lokalne realnosti, kar opisuje trendovski pojem glokalizacije?

J-P.N.: Izravnavanje nacionalnih razlik je privedlo do skoraj ciničnega odnosa do sodobne kulture. Namreč ne gre le za izravnavanje nacionalnih razlik, temveč tudi za izravnavanje vrednot in pomenov. Neo-nacionalistična gibanja in ponovno zanimanje za nihilistično filozofijo so reakcije, ki so se pojavile na ta proces. Poleg tega se je pojavilo novo zanimanje za manifestiranje nacionalne kulture, posebno v vizualni umetnosti, kjer so mnogi bienali, trienali, ki so prej bili olimpijske igre umetnostnega sveta, pripeljali do nacionalnih razstav, ki povzdigujejo umetnost v Nemčiji, Italiji, Španiji, Japonski… Podporo temu trendu nudijo vlade v povezavi z multinacionalnimi podjetji, ki so razširjena v več držav, in skušajo s tem glamurjem skozi umetnost razširiti svoj trg. Paradoks je torej v tem, da na eni strani živimo v globalni vasi brez vidnih nacionalnih meja, obenem pa se nacionalne kulture predstavljajo pogosteje kot kdajkoli prej. Predstavniki neke nacionalne kulture pa so orientirano mednarodno, včasih celo ne živijo v državi, ki jo predstavljajo. Celotna problematika nacionalne in mednarodne kulture je zelo zmedena in ne vem natančno, če gre le za nostalgijo ali pa izgubljeni svetovni red. Gre tudi za vprašanje o formiranju nove identitete.

N.P.: Umetnost od začetka prejšnjega stoletja dalje predstavlja odprt prostor, skoraj dokončno osvobojen aure, proizvedene okoli umetniških del. Ali ima v današnji situaciji še moč, da množično preobraža življenja in mnenja ali pa se ta izkušnja zgodi le na zelo subjektivnem nivoju?

J-P.N.: Splošno razumevanje današnje globalne vasi, in s tem posredno umetnosti, ki nastaja v njej, se lahko zgodi, ko dojamemo Drugega brez predsodkov ali predpostavk v psihološkem smislu, da dojamemo naivnost v sebi. Humor, v Bretonovi interpretaciji kot tisti, ki "nas osvobaja in povzdiguje", je bil npr. za nadrealiste pomembna komponenta v pogledu na utopični potencial umetnosti, da ustvari boljši in lepši svet. Kaj se zgodi, če humor zamenjamo s pojmom ljubezen? Ali je ljubezen tista, ki nas osvobaja in povzdiguje? Seveda, "all you need is love" in od romantike dalje je bil to odgovor na vsa vprašanja. Posebno v popularni kulturi pa je ljubezen zlorabljena. Če parafraziramo Umberta Eca in njegovo znamenito misel o krizi reprezentacije v družbi, potem danes ne moremo reči le "ljubim te", temveč "ljubim te, kot je Ingrid Bergman ljubila Humphreya Bogarta v Casablanci". Ali ni torej ljubezen tista točka izkušnje, v kateri se nasprotja združijo? Kar je neprecenljivo, je to, da zmoremo koordinirati različne sile, ki so izven obsega naše osebne kontrole. Da smo zmožni biti pozorni do Drugega s tem, ko vladamo gibanju našega lastnega telesa pod pogoji, ki ga pogosto postavlja Drugi.

Te izkušnje se lahko zgodijo, ko stopimo v sobo, v situacijo, ki definira našo lastno prisotnost. V prostor, ki se spreminja glede na naše premike. V situacijo, ki se zgolj dogaja, ki samo je.

objavljeno v Delu, 17.4.2001