Vuk Čosić o net.art-u:

Sodelujem na konferencah. Net.art je pravzaprav to. Je umetniški postopek, ki ima veliko opraviti z mrežo. Udeležiš se konference, kakih sto ljudi iz različnih držav, ki se srečujejo. To je medmrežje. Umetnost ni le ustvarjanje proizvoda, ki ga lahko kasneje prodamo na trgu umetnin in ga lahko kritik in posrednik občudujeta. Pomeni tudi performance. Zabava je kakor trenutki ustvarjalnosti, ko nekaj nastaja. Ko se vzpostavi dober dialog, ko čutiš spodbudo za poseg z nekim novim argumentom, z novimi idejami... po mojem mnenju je to kreativnost, in torej umetnost. Ko govorimo o srečanjih kot je to, kot je bilo srečanje spletnega servisa "netitime"...zame je to net.art. Tudi celotno obliko te konference lahko poimenujemo kot umetnino net.arta, kot skulpturo. Kot skulpturo net.arta, če želite.

na naslovu http: //www. ljudmila. org/~vuk/ dx/ dobite celotno spletno stran Documenta. Lahko si preberete članek na to temo v : http:// rewired. com

http:// www.ljudmila. org/7-11/
Spletna stran ima tudi mailng-list, pri kateri so sodelovali Vuk Čosić, sep9 (umetnik že znan kot heath bunting), jodi in Alexei Shulgin. ·

*To:"(unbekannt)"
· Subject: Interview w/ Vuk Čosić ·
From: Tilman Baumgaertel< Tilman Baumgaertel@compuserve.com> ·
Date: Mon, 30 Jun 1997 08:45:46-0400
· Content-Disposition:

Ciao!

Prilagam intervju z Vukom Čosićem, ki sem ga naredil v Ljubljani ob srečanju "Beauty and the East". Upam, da vam bo všeč.

?: Nekje sem prebral, da je bilo prvo Sveto pismo v slovenskem jeziku izdano v Wu¨rtembergu, na Nemškem. Sprašujem te, če misliš, da nas postavlja Internet v podoben položaj, če nimaš občutka, da mreža, glede na to da so si jo izmislili drugje, vzbuja nezaupanje pri mnogih prebivalcih zahodne Evrope...

Vuk Čosić: Ne, v bistvu je Slovenija zelodobro povezana. Domovi in pisarne so opremljeni z velikim številom računalnikov in število hosts per capita je višje kot v številnih evropskih državah, na primer v Italiji ali Španiji. Pri Ljudmili imamo najeti vod 256k, najboljše kar je mogoče imeti v Sloveniji. Razmere torej niso tako slabe. Imamo povsem zadovoljivo pasovno širino, ki nam poleg dobre povezave omogoča tudi prenos avdia in video live stream.

? Pripoveduj mi o svojem vstopu v "mrežo"...

Čosić: Moje prvo srečanje z WorldWideWeb sega v drugo polovico leta 1994. Pomislil sem :Wow, kako sexy. "Veš, trenutek, ko zagledaš besede na ekranu računalnika, besede ki jih je zapisal nekdo drug nekje drugje so kot verska izkušnja, na nek način zelo čustvena. V spominu imam še vedno podobo videnega ob prvem stiku, različne spletne strani, ki sem jih obiskal. Rekel sem si:"Kako kul" ter se odločil, da spremenim poklic. Pred tem sem delal kot art manager. Ukvarjal sem se s projekti art-exchangea med državami v medsebojni vojni, na primer med Slovenijo in Srbijo. 4 april 1995 je bil moj zadnji delovni dan v vlogi art managerja. Takrat sem zaključil prav lepo delo in dejal sem si: "OK, od sedaj dalje se bom tako ali drugače ukvarjal z Internetom." Nisem vedel ali bom postal prodajalec modemov, ali bom poučeval informatiko v osnovni šoli. Nisem imel jasnega cilja, nagonsko sem čuti, da je bila izbrana smer prava, to kar sem potreboval. Nato so me povabili v Benetke na prvo srečanje nettimea in....vse ostalo je zgodovina.

?Si se pred tem že ukvarjal z umetnostjo?

Čosić: Pred tem sem ustvarjal kolaže in nekatere druge stvari. V bistvu sem samo odkril novo platformo ustvarjalnosti.

?Opazil sem, da so nekateri deli tvoje domače strani na nek način zelo literarni. Ali si se oblikoval kot pisatelj?

Čosić: Moji začetki so pisateljski, toda kasneje sem razvil zelo nenavaden odnos do platforme, ki sem jo želel uporabljati. Najprej se mi porodi zamisel, nato se odločim kateri medij je najprimernejši za prav določeno priložnost. Ukvarjal sem se z land art, razstavami... resnici na ljubo, imam tri različne življenjepise. Bil sem zelo dejaven v politiki, skupaj s skupino prijateljev sem bil v vlogi voditelja študentskih manifestacij v Beogradu, kandidat za Nobelovo nagrado za mir. Po osnovni izobrazbi pa sem arheolog. Nikoli nisem povsem opustil naloge za doktorat, a kariere v arheologiji nisem nadaljeval. Vem že, da bo naslednje vprašanje:" Kako to, da arheolog dela z Internetom?" Zame je to povsem isti aparat na trinožniku, obrnjen drugam, ki gleda v drugo smer...

?Si torej arheolog prihodnosti?

Čosić: Na nek način, sem na tistem trinožniku.

?Če se vrneva h karieri nadebudnega net umetnika, pripoveduj mi o tvojih začetkih v tej umetniški obliki- če naj jo označimo kot obliko umetnosti.

Čosić:Zaradi nekega nepojasnjenega razloga, se kar nekaj časa nisem upal meriti s html. Nisem si hotel mazati rok. Nakar sem odkril, da gre za nekaj resnično velikega in ko sem pričel, pač nisem mogel nehati. Moja prva net.art spletna stran seže v maj 1996, ustvaril sem jo v Trstu za konferenco z naslovom "Net. art zase".

?Ena od strani se je imenovala "najdeni posnetki" in je bila hote podobna homepage CNN, če odmislimo naslov, ki je kraljeval "Net art. je mogoča" in da so vsi skriti hotlinki vodili k drugim umetniškim spletnim stranem.

Čosić: Tista stran je bila za vrsto ljudi prav lepo presenečenje. Sam pa sem se zelo začudil, ko sem odkril, koliko ljudi na konferenci je cenilo moje delo. V tem je srž vsega lepega, kar se je od tiste konference sem razvilo: kakor, da bi z Heath Buntingom in Alexejem Shulginom in Olio Lialino in Jodijem delovali v sosednjih studiih in bi lahko ves čas opazovali delo ostalih.

?Na kaj misliš, ko govoriš o "sosednjih studiih"?

Čosić: No, tako kot Picasso in Braque v Parizu leta 1907...

?Toda bila sta fizično blizu...

Čosić: Net.artist ustvarja net.art, ki je povsem očitno (glede na značilnosti Interneta) na razpolago vsem. In jaz vidim to kar počnejo ostali v trenutku, ko to počnejo. Po navadi gre takole: Jodi počnejo nekaj novega-gre za prave norce, manjake, ustvarjajo praktično ves čas nekaj vedno novega - mi pošljejo spletni naslov ter želijo moje mnenje. Sodelovanje se razvije v medmrežju, gre za skupinske projekte. Veliko krademo drug drugemu, pravzaprav jemljemo si programske kode - zelo občudujemo trike. Jodi odkriva tehnologijo na zelo zanimiv način, toda Heath ima izjemno socialno zavest in močan egotizem. Potem je tu še Alexej s svojim ruskim temperamentom- nekateri mu pravijo Cyber- Majakovski...Zdi se mi, da lahko spoznavam najzanimivejše ljudi mojega časa, ko so njihove zmožnosti še na vrhuncu. Sistem komuniciranja, ki ga danes uporabljamo me spominja na način komunikacije futuristov in za njimi dadaisti. Dva tipa sta bila v Berlinu, štirje v Parizu, dva v Rusiji, a med seboj so se poznali in vsi so bili stari petindvajset let. Kako so komunicirali? Zahvaljujoč se moči lastnega prepričanja in komunikacijskim kanalom, saj so nekateri potovali. Danes je enako: imamo nekatere oporne točke, nekatere kvalitete-čeprav bi to morali reči drugi- predvsem pa imamo na razpolago dober komunikacijski sistem.

?Internet?

Čosić: Danes je to Internet. Prej pa Picabia z denarjem za nakup luksuznega avtomobila, za potovanja in tiskanje številke časopisa v vseh mestih postanka.

?Ob opazovanju tvojega dela, a tudi dela Shulgina in Jodi, ena od značilnosti net. arta, takoj izbije na dan in sicer avtoreferenčnost.

Čosić: Največja je podobnost z video umetnostjo, ki je bila ob svojem začetku, v šestdesetih letih enako avtoreferenčna. Ne govorim o današnji video umetnosti, ki je zavila v kaj čudno smer. A če pomisliš na dela ljudi kot Weibel, bila so veliko bolj osredotočena na monitor, na 100 Hertz, na vse vrste hrupa, torej na vse možnosti, ki jih je nenadoma ponujal umetnikom video. Ponavljam, ne gre preveč posploševati. Nihče od nas ni ustvarjal net.art s konkretnim opiranjem na zgodovinsko avantgardo. Med nami ni nobenega posebnega navdušenca nad dadaizmom, čeprav sem obseden z zbiranjem knjig tistega časa. Ne obstoja nobena dadaistična web spletna stran in ustvariti jo bi bilo, po mojem mnenju, povsem zgrešeno. Naj to počne kdor nima kaj povedati. In zaradi tega ustvarjam CNN, ki je ravno tako na nek način avtoreferenčna. Všeč nam je razmišljati o mreži, o tem kako je narejena, hočemo jo razumeti. In naš proces dojemanja se nemudoma pretvori v izrazno obliko.

?Med net.art in video umetnostjo obstoja zelo zanimiva sorodnost: ko so odkrili televizijo ali video so se umetniki najprej odzvali tako, da so poskušali razstaviti te medije in jih uničiti, in sedaj je videti, da se z mrežo dogaja isto.

Čosić: Točno tako! Veliko mojih dokumentov v html je onesposobilo vaše browserje in ko sem opazil, da je v mojem načinu programiranja morala obstajati napaka, sem se vprašal ali je bila to pomanjkljivost, negativen element, ali pa prednost. Kmalu sem poskušal odkriti kako mi je podvig uspel. Ni mi bilo dovolj zaobiti napako, hotel sem ugotoviti kaj jo je povzročalo, uporabljal sem frame ali GIF, ki so kvarili stare browserje ali, kasneje z Java Script, ki ustvarja v računalniku prelepe reči.

?Zakaj je prvi odziv umetnikov želja po razstavljanju novega medija?

Čosić: Pri našem delu ni nikakršnih zakonitosti. Kot katerakoli druga oblika umetnosti je tudi naša povsem individualna. Po mojem mnenju je vsak novi medium materializacija sanj prejšnjih generacij. Videti je kot teorija zarote, toda če opazujemo konceptualne inštrumente, ki so jih izpopolnili Marcel Duchamp, Joseph Beuys ali prvi concept-artists opazimo, da so postali povsem običajni, rutinski. Vsakokrat, ko pošljemo e-mail, ali ko odpremo Netscape, izberemo nek naključni spletni naslov na Yahooju!...Pred osemdesetimi leti, bi bili ti vsakodnevni povsem običajni gibi izjemno napredna umetniška kretnja, razumljiva samo Duchampu in peščici njegovih prijateljev. Že sama ideja o naključnosti na katerem koli področju, figuri ali obliki, bi bila v tistih časih videti nenavadna, ravno tako kot zamisel o gibu z določeno umetniško vsebino istočasno na več mestih! Se spominjaš na projekt v zvezi s katerim sta se dva umetnika, eden v Tokyu in drugi v New Yorku po telefonu odločala, da bosta istočasno naredila isto ( pogledala v sonce, na primer ) ? Z Internetom, z web-cam to počnemo ves čas! To izničenje razdalje mi ponuja veliko zanimivih iztočnic in je morda samo po sebi majhen dokaz nenavadne teze, po kateri Internet ni nič drugega kot materializacija sanj prejšnjih generacij. Septembra bom imel konferenco na Finskem in trdil bom, da je umetnost preteklosti le nadomestilo za Internet. Seveda gre za štos! Le malo ljudi poznam, ki tako kot jaz spoštujejo delo umetnikov iz preteklosti.

?Smo v obdobju velikih refleksij o net.art. Šlo naj bi za umetniško gibanje povsem drugačno od ostalih, kjer je umetnik-genij nalagal plasti barve na platno, nam, javnosti pa je prepuščal v presojo sporočilo, ki ga je želel posredovati...

Čosić: Drži. Na nek način smo idealni sinovi Duchampa. Ti, jaz in vsi ostali udeleženci te konference smo veliko prebrali. Nikar ne bodimo preskromni, s tem se ponašamo! Veliko beremo, veliko delamo in istočasno smo ustvarjalni, kajti Internet nam to omogoča.

?Na tvoji spletni strani je nek del, kjer ti spodbujaš ostale naj pripišejo pripombe k akademskim tekstom. To je še drug vidik net.arta, ki me preseneča: veliko ima opraviti s teorijo.

Čosić: Drži, to je učinek nettima na ljudi, ki bi bili v drugačnih okoliščinah normalni. Na žalost nisem imel dovolj moči, da bi izpeljal ta projekt. V tem trenutku gre samo za povabilo k sodelovanju, na katerega pa ni odziva. Reagirali so Heiko Idensen, Heath Bunting in Pit Schultz, a to ni dovolj. Vendarle pa še vedno hranim v mail-boxu njihovasporočila...

? Je pomembno, ali ne, da se ta projekt zaključi?

Čosić: Ne, obstaja ta stadij končne nedokončanosti, kakor je nekoč dejal Duchamp o Velikem Steklu. Kadarkoli lahko odprem tiste dokumente (imenujem jih dokumenti in ne umetnine) in z njimi naredim kar hočem. To je fantastično. Ne želim, da se konča, čeprav me projekt v bistvu ne zanima preveč.

?Je tvoja domača spletna stran popolna zbirka vseh projektov, ki si jih poslal v medmrežje?

Čosić: Ne, moja domača spletna stran ni katalog mojih del, saj je veliko stvari, ki sem jih naredil drugje in ki jih nikoli nisem vnesel v spletno stran. Veliko net.artistov je pripravljenih na vse, samo da bi imeli svoj link na pomembnih spletnih straneh kot so zelo obiskane "ars electronica" ali "Telepolis" in so tako prepoznavni. Toda po mojem mnenju, je tudi ta protokol podvržen umetniškemu premisleku. In zato na moji spletni strani manjka veliko del. Včasih posredujem lažne spletne naslove. Včasih sem si tiskal lažne posetnice in danes počnem isto z mrežo, včasih samo zaradi zabave, ki izhaja iz posredovanja neresničnih informacij.

?Eden najbolj konceptualnih delov tvoje spletne strani se imenuje "Dan iz življenja Internet umetnika" kjer beležiš to kar počneš vsak dan. Drugi bi poimenovali to "stvar" domača spletna stran, v tvojem primeru pa gre za umetnino. Zakaj?

Čosić: Takrat sem prvič opazil na koliko milijonov različnih načinov lahko opredeliš delo na Internetu, kajti na Internetu velja neka prečudovita nedorečenost glede platforme, ki jo uporabljaš: gre lahko za tekst, video, grafiko, avdio...kar pač želiš. Zadel si v srž problema in za rešitev moramo seči nazaj k osnovnim načelom. Umetnost ima vedno opraviti s subjektivnostjo, čeprav poskušaš delovati drugače. In celo najslabši formalni eksperimenti iz herojske dobe video umetnosti odražajo avtorjev individualni karakter. In s tem se poskušam igrati/delati.

?Gre torej za soočanje z umetniško zgodovinsko zvrstjo avtoportreta?

Čosić: Bolj ali manj. Na tej spletni strani sem poskušal secirati svojo vsakodnevno komunikacijo z Internetnim okoljem. Del spletne strani zadeva moje umetniške projekte, del moje pisanje, del pa je poimenovan "delovna umetnost".

?Zakaj, ali je imeti delo umetnost?

Čosić: Izraz "umetnost" me bega. Pa ne, ker bi zavračal vzdevek "umetnik"- je prav simpatičen in dekletom ugaja. Bolj me skrbi sposobnost, ki jo ima ta izraza, da te odrine v nek specifičen kot. Namesto, da bi izbrisal oznako "umetnost" s tega, kar počnem sem rajši poimenoval "umetnost" vse ker počnem.

?Kot je dejal Yves Kleine: "Vse je umetnost"...

Čosić: Da, toda poskušam to početi na praktičen vsakodnevni način, ne da bi o tem dolgovezil. Te spletne strani ne spremljajo esej ali druga teoretična razglabljanja ( pravzaprav imam tukaj esej z istim naslovom, a ta nima nič opraviti s spletno stranjo, gre samo za še en moj poizkus kako zmesti obiskovalce).

?Na tvoji spletni strani je prisoten tudi Nicholas Negroponte. Za kaj gre?

Čosić: Ob Negropontejevem prihodu v Ljubljano sva se divje skregala in njegov nastop je bil prekinjen. Z Luko Frelihom sva prelepila mesto z napisi "Wired = Pravda", ter jih pripisala neki tajni organizaciji cyber-teroristov. Na spletni strani sva ga primerjala s Titom, a brez fanatičnosti.

?Danes si na konferenci predložil projekt imenovan "Ljudmila West". Bi nam ga opisal?

Čosić: Ljudmila West je fundacija, ki se je rodila kot pomoč umetnikom zahodne Evrope pri komunikaciji in spoznavanju novih multimedijskih tehnologij ter prispevala k evropski integraciji, saj je povsem očitno, da so s tega področja informacije pomanjkljive. Ne moremo enostavno čakati križem rok, nekaj je potrebno storiti. Skrajni čas je, da Evropejci nadoknadijo zamujeno, drugače bodo ostali vklenjeni v svoje zaprte sisteme ali v svoje zaprte družbe, če navedem Popperja ali George Sorosa.

?Gre za parodijo retorike značilne za manifestacije kot je V2 v Rotterdamu - "zahodni Evropejci, ki pomagajo ubogim vzhodnim Evropejcem, da se izkopljejo iz svojih cirkusov", samo v obratnem smislu?

Čosić: Udeležil sem se neštetih zahodnih umetniških manifestacij, kjer učenje ni potekalo v predvideni smeri. Največkrat so tisti iz Beograda in Moskve Francoze, Angleže in Nemce podučili o življenju. Seveda je virtualni projekt Ljudmila West samo nedolžno šalo, a v sebi nosi zelo resen element in rodi se iz zelo globoke frustracije. Sam se zlepa ne počutim zafrustriranega, toda med vzhodnimi Evropejci sem zaznal naraščanje frustracij. Sam odgovarjam na to z umetniškim projektom - v tem primeru z zgodobo o Ljudmili West. Pa še zveni kot ime filmske igralke

Intervju: Tilman Baumgartel
# distributed via nettime-1 : no commercial use without permiss
# is a closed moderated mailinglist for net criticism,
# collaborative text filtering and cultural politics of the nets
# more info: majordomo@icf. de and "info nettime" in the msg body
# URL: http:// www.desk.nl/~nettime/ contact: nettime-owner@icf.de

::::::::::::::

Kdo je potegnil črto?
Iz:Vuk Cosic
datum: petek, 17. maj 1996 19:38:50 CET
Kdo je potegnil črto?
Vuk Cosic, vuk@kud-fp.si, Ljubljana Digital Media Lab, Slovenia,
http://lois.kud-fp.si/naps
Alexei Shulgin, easylife@glas.aprc.org moscow wwwart centre, Russia, http://sunsite.cs.msu.su/wwwart

Vuk Cosic: Povej mi, kako gledaš na pojav Interneta v umetnosti? Je mogoča specifična umetnost namenjena medmrežju?

Alexei Shulgin: Da, izraz je pravi,"specifična". Vsakomur je jasno, da mora biti net.art nekaj posebnega, drugačna od bolj znanih umetniških oblik. Če govorimo o umetnosti kot o birokratskem stroju zahodne družbe, tedaj moramo priznati, da v mreži še ni povsem razkrila svojega nagravžnega ksihta (in tudi v Moskvi ne, zato sem tukaj). Toda prav gotovo se na to pripravljam in upam, da bom takrat našel še novo mejo...v primeru, ko govorimo o dejavnosti, ki jo lahko imamo za "umetniško", a ne sodi v tradicionalne oblike, monopol zgoraj navedene pošasti, lahko trdim, da sem v to dokaj prepričan. Mislim, da je zelo pomembno ljudem razširiti obzorja duha, prebiti konservativno in tradicionalistično obnašanje tako imenovane umetnosti in pričakovanja obiskovalcev umetniških galerij/muzejev/razstav glede tega kaj bodo tam našli. Prav gotovo bomo poraženi-stroj umetnosti je zelo močan, za seboj ima velike količine denarja in mogočne zaščitnike, a gotovo soglašaš, da je zelo mikaven že sam poskus postaviti na noge nekaj drugačnega... drugače ostaneš samo ubogljiva lutka v rokah pohlepnih kustosov in ostalih posrednikov. Gre za izziv in zame je tudi izvor navdiha, čeprav sem pripravljen na poraz. V "wwwart center" v Moskvi smo ustanovili posebno nagrado, "wwwart medal", ki jo izročamo "web stranem, ki niso nastale kot umetnina, a so nam vzbudili občutek umetnosti (http://sunsite.cs.msu.su/wwart/award/). Naj še navedem naš manifest: "Internet je odprt prostor v katerem so meje, ki ločijo "umetnost" od "ne umetnosti" manj natančne kot so bile kadarkoli v celotnem XX. stoletju." Zaradi tega je tako malo umetnikov v našem prostoru, kajti tu obstaja možnost nesporazumov, izgube "umetniške" istovetnosti. Ta vidik bi lahko naletel na dober sprejem. Tu ni znanih umetniških institucij in infrastruktur. Zaenkrat Internet art ni posebej dobro plačana...enake možnosti, ki jih imajo vsi na WWW samo še bolj brišejo meje in demarkacijske črte. Hierarhije so postavljene drugače, a kako? Kaj je "www art" - javna umetnost? reklama? data noise? Ima kaj skupnega z galerijami in kritiki? Jo želimo?

Vuk Čosić: Ali soglašaš, da je z novim medijem umetnost nemogoče ločiti od družbene angažiranosti?

Alexei Shulgin: Zakaj? Ali ti verjameš v "čisto umetnost"? Dobro. Tudi zame je umetniški izraz vedno politika, ne glede na uporabljeni medij. Bistveno je ohraniti pravo ravnotežje. Dela, ki so preveč "umetniška" so ponavadi smešna, preveč politična pa dolgočasna. Mnogim ljudem se zdi, da Internet ponuja nove možnosti za komuniciranje in dojemanje- umetnost postaja bolj racionalna, bolj družbeno angažirana, bolj deklarativna, istočasno pa se razvije nova težnja: umetnost se sama sebe ne zaveda kot "umetnosti", je manj dovršena in bolj intuitivna, spontana, naivna.

Vuk Čosić: Njegova globalna razširjenost pogojuje umetniško delo? Kako se to kaže pri tvojih moskovskih izkušnjah?

Alexei Shulgin: Ne zdi se mi, da bi "globalna razširjenost" bila že globalna. Seveda, če si zagnan iskalec lahko v mreži najdeš karkoli ( a le, če veš kaj iščeš), toda ni dovolj imeti domačo spletno stran in se včlaniti v Yahoo! in Lycos, zato, da bodo hvaležne množice drle v tvojo spletno stran. Internet art potrebuje lastne distribucijske sisteme. Potrebujemo kustose in kritike, vse tiste figure, ki se postopoma spremenijo v parazite in supervisorje umetnikov. Kot alternativo si bomo morali izmisliti nekaj novega. Kar mene zadeva, ne verjamem, da obstoja medij, ki spodbuja razumevanje med ljudmi, moje delo na Internetu se torej bistveno ne razlikuje od tega kar počnem v bolj tradicionalnem okolju.

Vuk Čosić: Katere so, po tvojem mnenju, najzanimivejša dela net.arta plod vzhodnoevropskih ustvarjalcev, ki bi jih priporočil zahodnemu deskarju?

Alexei Shulgin: Predlagam, da se izognemo izrazom kot so "vzhodna Evropa" in "umetnost". Prvi je imperialistični, drugi pa totalitaren. Izmislimo si nove besede! S pomočjo Interneta, seveda! Pripoveduj mi o "cyberspace and reality connector".

Vuk Čosić: V veliko primerih imam občutek, da delam pod hipnozo- tu pa tam se počutim kot televizijski pridigar, ali nekaj podobnega. Običajno se obnašanje umetnikov s katerimi sodelujem zelo spremeni, kar mi nalaga novo odgovornost, zame in za umetnika. Problem takojšnje globalne razširjenosti zelo občuti kdor ustvarja web.projects in ni zelo stabilna osebnost- nujna je kar precejšnja mera osnovne psihologije. V mojem zasebnem življenju so, izven vsakega aktivizma, spremembe globoke. Srečal sem ljudi, ki jih imam za najbolj inteligentne na vsem planetu in sedaj z njimi sanjam, na globalni ravni in sočasno. Lahko ti povem še nekaj: sanje niso samo v barvah, ampak so tudi hipertekstualni, on-line in interaktivni, so sanje in progress...

Alexei Shulgin. Kako si zamišljaš prihodnost Undergrounda ( v širšem pomenu besede, vključujoč tudi kulturo vzhodne Evrope) v medmrežju?

Vuk Čosić: Ohoho! Umetnost se neprestano giblje v smeri ekstremnih obzorij človeškega odkrivanja, kakor izhaja iz odnosa med umetnostjo in tehnologijo - kamor gre človek, tja gre tudi umetnik. Lahko rečemo, da se danes tej avantgardni liniji pridružuje neskončna ustvarjalna moč tistih, ki izhajajo iz video medijev text-based in, ki preplavljajo mrežo. Težko je z natančnostjo pokazati na konsistentno jedro del (ali procesov) net.arta, ki so dosegla uspeh, sicer pa ravno zaradi tega kaotična podoba mreže pušča prostor optimizmu - je namreč zrcalo človeštva. Vsi so umetniki, ni pomembno če ustvarjajo, ali opazujejo... v tem smislu je deskanje po mreži oblika umetnosti, enako kot priprava uradne spletne strani za McDonald's. Vsak gib nosi v sebi možnost umetniške simulacije, kakor imamo vso populacijo mreže ki nas opazuje, a nikogar ki bi znal definirati umetnost. Underground je torej v istem položaju kot katerikoli drug sloj umetniške panorame- je neobstoječ. Danes iščemo človeka, ki stoji za delom in delo ( v prečudovito izjemno obsežnem smislu medmrežja ) je trdno zakoreninjeno v komunikaciji, bolj kot v privlačnosti, ki jo ima družbeno uveljavljanje.