| |
 Rhizome
Izjava
Zelo bi me veselilo, ko bi uporabniki mojo spletno stran
z naslovom Zgodovina umetnosti za letališča (History of Art
for Airports) obravnavali kot spletno stran. Stran deluje
 na
osnovi komplementarnih načel hypertext transfer protocol,
hypertext markup language in universal resource locators.
Njena notranja struktura prepleta grafično in vizualno gradivo,
ki je urejeno po načelu uporabnikovega vmesnika. Mehanika
njenega delovanja temelji na hyperlinkih in terja od uporabnika
vtipkavanje pravilnega naslova - nakar s puščico na zaslonu
najdeš željeno in klikneš.
 "Včasih
se mi ljudje zdijo dobri, drugič hudobni."
Vuk Čosić. 23.8.99
CIAC Magazine, 3. decembra 1997
 Zgodovina
umetnosti za letališča (History of Art for Airports)
1997
To je zabavna spletna stran, v njej so umetniška dela prikazana
v obliki ideogramov, podobnih tistim, ki jih srečujemo na
letališčih. Kakšnih deset del je shematiziranih na ta
 način,
od grafitov v Lascaux-ju do sodobne umetnosti, vmes pa naletimo
na film in na umetnost na omrežju (web art). Zgodovinske povezave
in zunanja skromnost podob zvenita kot kritika navzočnosti
umetnosti na internetu, navezava na siceršnje umetnike, ki
proizvajajo umetnost za internet, pa vzbuja nasmešek. (primerno
za Netscape 3.0)
SP
 Artnetweb
& INTELLIGENT AGENTA
Mesečni bilten
5. februarja 1998
vol 3.02
http://artnetweb.com/newsletter/3_02.html
Ko bi ne bilo Vuka Čosića (izročil nam je klon spletnih strani
Documente, potem ko so jih i z
inerneta "uradno" odstranili), bi se na internetu občutno
manj zabavali. Zgodovina umetnosti za letališča je študija
ikonografije, ki jo srečujemo na letališčih (pa tudi v siceršnjih
prevozniških sistemih): Čosić izdeluje ikone, ki povzemajo
značilnejše poteze mojstrov, kot so Cézanne, Duchamp ali Warhol,
ter nakaz, kot je King Kong, učinek njegovega početja pa je,
da se ves postopek pristanka na kiber terminal in vzleta z
njega odvija na veliko bolj zabaven način!
Britannica.com
http://search.britannica.com/search?
Adv&cs=igv&category=&domain=®ion=&rating=&fO=&oO=I&qO=Warhol%2C+Andy
Helia Vannucci - K semiotski analizi spletne strani
Zgodovina umetnosti za letališča Vuka Ćosića
"Skozi vso zgodovino so se organizirane človeške skupnosti posluževale raznih oblik in komunikacijskih sredstev, drugačnih od same verbalne govorice (1): od grafitov v jamah pri Lascaux-ju do obredov "primitivnih" plemen, do plesov, glasbe, obredja in iger, do gradnje arhitektonskih struktur in do tistih ustvarjalnih govoric, ki jim danes pravimo umetnost: risbe, slik in slikarstva, kiparstva, pesništva, scenografije"(2).
Pričujoča analiza pomeni poskus preudarka pomenskih razmerij v delu z naslovom Zgodovina umetnosti za letališča. V njej luščim sestavine za semiotsko analizo dela in prek njih razgrinjam analize na sintaktični ravni (v ikonski sferi), na semantični ravni (v sferi označevanja) in na pragmatični ravni (v simbolni sferi).
PRVINE SEMIOTSKE ANALIZE
"Znak je to, kar v določenem pogledu in po določenih zmožnostih nekomu nekaj pomeni".(3) Znak lahko predmet prenaša ali pa se nanj sklicuje, ne da bi kakorkoli vzpostavljal z njim razmerje podobnosti ali pa istovetnosti s predmetom samim.
Razumevanje nekega znaka je odvisno od osebnega enciklopedičnega znanja opazovalca. Za razumevanje nekega znaka je nujna domačnost z znakovnim sistemom in konvencijami, ki so z njim povezane.
Znak, ki je predmet pričujoče analize, je spletna stran Zgodovina umetnosti za letališča slovenskega umetnika Vuka Ćosića, ogledati si jo je mogoče na naslovu:http://remote.arc.at/history
Predmet je to, na kar se nek znak nanaša.
Dinamični predmet ali referent je to, kar leži zunaj znaka, to, česar znak ne more izraziti, pač pa more označiti tako, da interpretu omogoči dognanje njegovega pomena s pomočjo osebnih izkušenj.
Dinamični predmet znaka Zgodovina umetnosti za letališča je niz značilnejših umetnin iz različnih obdobij zgodovine umetnosti, ki jih je avtor izbral po eni strani zato, ker so znamenita dela in kot taka povsem prepoznavna, po drugi plati pa zato, ker izvirajo iz različnih medijev (televizija, film) in pokrivajo časovni lok, ki sega od Lascaux-ja do net.art-a.
Plaza loči med dinamičnim predmetom kot predmetom, ki sodi k znanosti, in neposrednim predmetom, ki je "predmet umetnosti, se pravi pogleda na predmet, "kakršen se nam predstavlja", in ki v tem svojstvu ponuja nujno minimalno količino kakovostnih lastnosti, ki umetnosti omogočajo materializacijo"(4).
Neposredni predmet je predmet, ki ga znak prenaša; sam je odvisen od gradiva, ki vanj vstopa, in od značilnosti, ki se spreminjajo glede na osnovo. V specifičnem primeru obravnavanega umetniškega dela so osnova računalnik (gre namreč za spletno stran v okviru svetovnega spleta (www)) in njegovi vmesniki, kot so zaslon, miška, programi za deskanje, vse to pa omogoča virtualno upodobitev umetnine.
V Ćosićevem delu je neposredni predmet avtorjeva prezentaciji izbranih umetniških del v obliki piktogramov.
Temelj znaka je reprezentacija predmeta, a ne v vseh njegovih vidikih pač pa zgolj v razmerju do tipa ideje. Besedo ideja velja tu s Piercom razumeti "na nek način platonsko, zelo podobno njegovi vsakdanji govorni uporabi… ravno v tem smislu si lahko pojasnimo, zakaj lahko človek dojame idejo, ki jo je izrazil drug človek"(5).
Zato lahko dojemamo prevajanje iz govorice v govorico, iz izvirnih umetniških del v piktograme in shematizacjo ter poenotenje idej kot pri dejanskem znakovnem temelju v Zgodovini umetnosti za letališča.
Neposredni interpretant se nanaša na potencialnost znaka, na to pač, kar utegne znak vzbuditi v predstavi slehernega interpreta. Gre praktično za pomene, ki jih umetnik želi v svojem umetniškem delu izraziti, skupaj s posebno razvrstitvijo prvin, za katero se je odločil.
Neposredni interpretant obravnavanega dela je način, s katerim Ćosić spreminja predmete množične kulture (piktograme) v predmete elitne kulture in pri tem izpeljuje kritiko procesov historiziranja umetnosti in net.arta.
Dinamični interpretant se nanaša na pomen, ki ga znak dejansko vzbudi v slehernem posamezniku. Ta pomen bo vzniknil iz znaka glede na lastno naravo in na svojo potencialnost kot znaka.
Če je delo po eni strani res konvencionalen znak, v katerem interpretant prevaja prejšnji znak v siceršnjega a istorodnega in tako dalje v neskončnost, pa je po drugi plati tudi res, da proizvaja to, čemur Peirce pravi interpretant sam po sebi, ali z drugo besedo ne zgolj način, s katerim se posameznik odziva na nek znak, pač pa način, s katerim naj bi se ob določenih pogojih vsak posameznik nanj odzval.
Kdorkoli premore v osebni miselni enciklopediji znanje o umetniških delih, ki jih je avtor izbral (izbral pa ravno zato, ker sodijo med tista, ki utegnejo zaznamovati raznovrstna, prepoznavnejša obdobja v zgodovini umetnosti), jih bo prepoznal tudi skozi subverzijo, ki jim jo je vsilil Ćosić, saj jih je s tem, da jih je prelil v piktograme, parodiral.
SINTAKTIČNA ANALIZA
Na tej ravni analize, na ravni ikonske sfere, bomo vzeli v pretres formalna in strukturna razmerja, ki jih ustroj znaka vzpostavlja. Ukvarjali se bomo z vzajemnimi razmerji med deli, ki tvorijo celoto, in se tako sprehodili skozi njihove snovne značilnosti in njihove stvarne lastnosti.
Osnova
Osnovo obravnavanem umetniškem delu podeljuje računalnik, še natančneje, dajejo ji ga okolje interneta in njegovi vmesniki (zaslon, miška, tipkovnica, programi za deskanje na internetu, ki jim pravimo navigatorji ali brskalniki (browsers)).
Prva omejitev, ki jo povzroča sama osnova, je velikost zaslona, saj postavlja vizualiziranju snovno oviro in nudi umetniškem delu dejansko nekakšen "okvir".
Druga omejitev, ki jo velja upoštevati, pa tiči v vrsti in različici uporabljenega navigatorja. Zavoljo tehnološkega razvoja utegnejo biti nekatere možnosti vizualizacije dostopne le s to ali ono različico nekega navigatorja. Do nekaterih prvin, ki jih neka spletna stran uporablja ali uvaja, je mogoče priti le z najbolj svežimi navigatorji, to pa pomeni, da jih ni mogoče optimalno prikazati s starejšimi različicami. Spletne strani, ki uporabljajo vire, ki niso dostopni z vsemi različicami, ponavadi navajajo na uvodni strani različice, ki ustrezajo njihovemu prikazovanju.
Slednje je odvisno tudi od resolucijske zmožnosti zaslona (6), določa jo sam uporabnik, a pomeni vendarle dodatno omejitev, ki jo narekuje osnova.
V zvezi z obravnavanim delom ugotavljamo, da ga je mogoče prikazati v vseh različicah, kajti izdelan je v jeziku html (Hyper Text Marquee Language) brez zahtevnejših prvin.
Kompozicija
V okviru osnove velja poleg tega upoštevati statično in dinamično kompozicijo strani. Statično in dinamično kompozicijo dela pa določajo besedila, ki so bila izdelana v programskem jeziku html.
Kar zadeva statično kompozicijo, velja naglasiti, da se strani umetnine razločno delijo v dve polji (okvira - frames). Levemu je odmerjena velikost 200 pikslov, navaja pa seznam značilnejših umetnin iz zgodovine umetnosti, ki jih je avtor izbral, deluje pa kot navigacijski stolpič. Drugi okvir zaseda preostalo površino zaslona, namenjena pa je piktogramom, ki jih je Ćosić izdelal in jih tu prikazuje kot oseben izbor umetniških del.
V zvezi z dinamično kompozicijo velja opozoriti, da omogoča zgolj notranjo navigacijo, se pravi zgolj deskanje po straneh spletne strani same. Deskanje po posameznih straneh pomeni izbiranje umetniškega dela, ki se nam v desnem okvirju nemudoma pojavi v obliki piktograma, v katerega je Ćosić umetniško delo prelil. Pri svojem delu avtor uporablja zgolj tri barve: rdečo, črno in belo, te pa s svojo izrazito kontrastnostjo omogočajo razločno čitljivost (7). Rdeča in črna barva nastopata na začetni strani ter v levem polju, črna in bela pa v okviru, kjer so prikazani piktogrami.
Kot znak kakovosti
"Kakovost se lahko pojavlja in lahko učinkuje kot znak le, če se je v nekem predmetu udejanjila. Poleg tega pa zadeva znak kakovosti zgolj čisto kakovost".(8)
To spletno stran lahko dojemamo kot znak kakovosti le tako, da odmislimo vse, kar seže onkraj preprostega prvega vidnega vtisa njenih strani. Strani, ki sestavljajo spletno stran Zgodovina umetnosti za letališča, temeljijo na razmerju med verbalnim (seznamom del) in neverbalnim (podobami piktogramov).
Znak kot posebnost
Obravnavani znak se pojavlja tudi kot sin-znak, saj se odlikuje po konfiguraciji, ki ji jo je avtor določil na edinstven, poseben način. Glede na specifične lastnosti medija je to konfiguracijo mogoče sproti spreminjati, možne so, z drugo besedo, raznovrstne kombinacije prvin, ki jih je avtor na določen način ustvaril s pomočjo programiranja svojih strani v jeziku html.
Podobe se pojavljajo slikarsko in dvodimenzionalno. Po Ottu Neurathu naj bi se piktogram "odpovedal slogu in osebnemu kodeksu, zato da bi se prilagodil procesu shematizacije, ki naj omogoči vsesplošno razumevanje" (9).
Ćosić potemtakem rekonstruira umetnine, ki jih je izbral, tako, da jih prilagodi jeziku oziroma govorici piktogramov, potem ko je sleherno od njih oklestil slogovnih značilnosti in omogočil takojšnje prepoznanje upodobljenega predmeta (umetniškega dela) na osnovi njegove shematizacije.
Razumevanje posamezne podobe na zaslonu (posameznega piktograma) bo pogojevalo uporabnikovo osebno enciklopedično znanje in ne bo odvisno od strukture deskanja, saj se piktogram, ki ga je Ćosić ustvaril, pojavi le potem, ko ga je uporabnik izbral iz seznama v levem okviru in tako vzpostavil neposredno zvezo med umetniškim delom in njeno piktografsko upodobitvijo.
Kot bralni znak
Na začetni ravni ločimo lahko v Ćosićevem delu kot glavne bralne znake:
- uporabljeni programski jezik (html), na njem sloni ureditev podob in vnos dela v omrežje;
- mednarodne komunikacijske kode, ki so osnova za izdelavo piktograma in prizadevanj po univerzalnem razumevanju.
Kot ikonski znak
Razmerje podobnosti, ki vlada med piktogrami in upodobljenimi umetninami, daje Ćosićevemu delu značaj ikonskega znaka, podikone ali natančneje, glede na to, da se razmerje vzpostavlja kot paralelizem, kot prispodoba. To funkcijo lahko namreč piktogram brezhibno opravlja. Ali po Plazi: "glede na to, da piktogram odpravlja neuniverzalne in slogovne usedline, lahko kot prispodoba učinkuje s hipnostjo, ki omogoča neposredno dojetje"(10).
SEMANTIČNA ANALIZA
Ta analitična raven se zgošča v označevalsko sfero in nas vodi k raziskovanju razmerij med znakom in predmetom, ki ga prenaša, k upoštevanju nekaterih prvin, ki so izven znaka.
Vuk Ćosić si je omislil kritiko bodisi historiziranja net.arta - ta je bil tedaj, septembra 1997 še v povojih - kot načina ustvarjanja zgodovine ter samega načina kodificiranja prevladujočega mita.
Ćosić je sicer diplomiral iz arheologije, zato pa odkriva marsikatero vzporednico med svojo današnjo dejavnostjo in dejavnostjo arheologa. Podobnost tiči v dejstvu, da ima njegovo prizadevanje v obeh primerih za cilj tkanje pripovedi (z razločkom, da terja arheologija znanstveno osnovo).
Prereze iz zgodovine umetnosti je izbiral bodisi glede na njihovo skrajno prepoznavnost kot tudi iz prizadevanja, da bi zaobjel čim širšo pahljačo medijev (televizija, film, književnost) ter tako izpostavil most od Lascaux-ja do net.arta-a.
V vidnih podobah Ćosićevih piktogramov je mogoče prepoznati značilne sestavine umetnin, ki jih je izbral, in tako vzpostaviti med njimi označevalsko razmerje. Ćosić preprosto rekonstruira sleherno umetnino tako, da jo oklesti slogovnih plati, da jo "karikira", pri tem pa spoštuje pravila, ki jih narekuje izdelava piktogramov. To prelivanje umetniških del v piktograme naglaša njihov simbolni značaj v okviru historiziranega konteksta umetnosti.
Ćosićevo sklicevanje na haiku poezijo (avtor jo je vključil v niz piktogramov) nam omogoča vzpostavitev označevalskega razmerja do vprašanja strnjenega upodabljanja informacije. V omrežju se običajno ne pojavljajo dolga besedila, ker pa prelivajo piktogrami sporočila v sintetično obliko podobno kot haiku pesmi s svojo strukturo petih sedmih in petih besed, delujejo očitno na isti sintetični način.
PRAGMATIČNA ANALIZA
Ta raven analize se zgošča v simbolno sfero in vzpostavlja razmerja med znakom, njegovim predmetom in njegovim pomenom.
Razmerje, ki se vzpostavlja s pomočjo znaka med umetniškim delom in njenim naslovom, je simbolne narave in med njima ne vlada nujno razmerje podobnosti ali analogije, pa čeprav je v primeru obravnavanega znaka mogoče odkrivati tudi analogično razmerje. Tovrstno razmerje namiguje na strnjeno upodabljanje umetnin, ki omogoča njihovo takojšnje dojemanje.
Piktograme na široko uporabljajo v javnih prostorih, njihov namen je postreči s takojšnjimi informacijami v zvezi s pomenom grafičnih znakov, ki so splošno prepoznavni. Gre za (določene) simbolno - analogne znake, ki vsebujejo poleg primarnih (sintaktičnih) kodeksov in sekundarnih kodeksov (ki zadevajo predmet), tudi simbolne kodekse splošne narave (11).
Če naj se razmerje med piktogramom in umetnino dejansko vzpostavi, mora uporabnik s pomočjo lastnega enciklopedičnega znanja opraviti interpretacijo na osnovi lastnega predhodnega poznavanja predstavljenih umetnin.
Za uporabnika, ki premore v svoji osebni enciklopediji predhodno poznavanje umetnin, nastopi "branje" piktogramov in vzpostavitev razmerja med piktogramom in umetnino v trenutku, saj je razmerje med posameznim izdelanim piktogramom in njegovim virom (upodobljeno umetnino) neposredno. Zato pa opravljajo piktogrami svojo označevalsko funkcijo učinkovito in naglo, prav tako kot pri smerokazih v javnih prostorih.
Simbolno naravo obravnavanega dela lahko opazujemo bodisi zavoljo simbolnega značaja sleherne izmed odbranih umetnin, te bi naj zastopale različna obdobja v zgodovini umetnosti od Lascaux-ja do net.arta-a, bodisi zavoljo dejstva, da je Ćosićevo delo povezano s svojim predmetom (in je zato sleherni piktogram, ki ga je avtor izdelal, povezan z umetnino, ki mu nudi podlogo) skozi navzočnost "uma, ki uporablja simbol", saj bi mimo njega sploh ne bilo razmerja (12).
SKLEP
Delo Vuka Ćosića z naslovom Zgodovina umetnosti za letališča je mogoče na Pra-ravni strniti v ikonski znak, ki svoj predmet prenaša s pomočjo podobnosti, še specifičneje s pomočjo prispodobe, paralelizma med piktogrami, ki jih je avtor izdelal, in umetninami, ki so jim podloga.
Potem, ko so se vzpostavila razmerja med piktogrami in upodobljenimi umetninami, nas označevalsko razmerje, ki izvira iz Pra-ravni, napeljuje k preudarku o Drugotni ravni, ki veje iz Ćosićevega dela.
Ko se to razmerje vtke v odvisnost od interpretovega uma, ki premore v svoji osebni enciklopediji predhodno znanje o upodobljenih umetninah, prestopamo na raven Tretjosti. To pa nas napeljuje k domnevi, da nastopa obravnavani znak pretežno kot pragmatičen znak.
1) Z govorico razumemo sleherni sistem proizvodnje označevalnosti in smisla kot pri Santaelli …
2) SANTAELLA, Lucia. O que é Semiotica, Col. Primeiros Passos, Ed. Brasiliense, 1st Edition, 1983 p. 11.
3) PEIRCE, Charles S. Semiotica, Ed. Perspective, 2nd Edition, 1995, p.46.
4) Plaza, Julio. Zaznamki s tečaja Estetika in semiotika umetnosti (Estética e Semiótica da Arte).
5) PEIRCE, Charles S. Semiotica, Ed. Perspetive, 2nd Edition, 1995 p. 46.
6) Razmerje med vsoto vodoravnih in navpičnih možnosti pikslov na zaslonu.
7) BLACK, Roger. Web Sites que funcionan. Ed. Quark, 1998.
8) SANTAELLA, Lucia. O que é Semiotica, Col. Primeiros Passos, Ed. Brasiliense, 1 st Edition, 1983, p.63.
9) PLAZA, Julio. Vidografia em vidotexto. Ed. Hucitec, Sao Paulo, 1986, pp. 93-94.
10) PLAZA, Julio. Vidografia em vidotexto. Ed. Hucitec, Sao Paulo, 1986, pp. 119.
11) PLAZA, Julio. Vidografia em vidotexto. Ed. Hucitec, Sao Paulo, 1986, pp. 119.
12) Plaza, Julio. Zaznamki s tečaja Estetika in semiotika umetnosti (Estética e Semiótica da Arte).
Vuk Ćosić je, skupaj z Walterjem van der Cruijsenom in Luko Frelihom, član ASCII Art Ensemble. Sešli so se v Amsterdamu, da bi uresničili zamisel, ki je že nakaj let lebdela v zraku na evropskih srečanjih in festivalih o internetu. Postavili so si zahteven cilj: uresničitev na mreži zasnovanega in gibajočega se ASCII sistema. Ti projekti spominjajo na gradivo, pri katerem slike niso sestavljene iz posameznih pikslov (kot se običajno dogaja v formatih, kot so Quicktime filmski posnetki ali pa JPEG on-line slike), pač pa se pri njih posamezni odtenki sivine odzivajo na odtenke v računalniški ASCII abecedi. Na sploh velja ASCII art (ASCII umetnost) kot nekaj zaostalega, kar naj bi sodilo v čas, ko sta bila zaslon in računalnik še šibka in počasna. Na temelju teh sprememb v formatu je Vuk Ćosić razvil svoje sodelovanje pri projektu SYNREAL.
Synworld | Pri svojih net.art delih si koncept ASCII art raztegnil v več smeri in vanj na primer vključil dela z gibajočimi slikami, ki temeljijo na posameznih ASCII okvirih (frames). Kako se to odraža na tvoje delo za raven SYNREAL?
Vuk Ćosić | Projekt tvori tridimenzionalni ASCII v cirilici. Na določeni stopnji dela se z ničelne stopnje lotevamo novih metod tridimenzionalnega prikazovanja predmetov v ASCII ali na način ASCII, zato da bi čim manj pleteničili. Vse do danes ni bilo naše delo pri "texture mapping" povsem zadovoljivo, a računamo na skorajšnji pospešek. Kar pa zadeva moje prejšnje delo z ASCII kodeksi, bo delo, ki sem se ga pravkar lotil, prežeto z že nekaj uporabljenimi sestavinami - med njimi po vsej verjetnosti tudi z gibajočo se ASCII sliko in ASCII zvoki.
Synworld | Uporaba ASCII-ja v tridimenzionalnem okolju nas, kot vse kaže, usmerja stran od poti, po katerih so se podali današnji ustvarjalci igric (game developpers). Medtem ko prevladuje danes težnja po izpopolnjevanju real-time izvedb (rendering) poligonov tekstur, se zdi, da stopate vi korak nazaj k začetkom umetnosti novih medijev. Toda uvajanje tekstovnih znakov namesto slik ima še druge implikacije.
Vuk Ćosić | Prav gotovo, poleg estetskih implikacij se moja raven SYNREAL ukvarja še z zgodovino pisave in vizualne reprezentacije. Pomembno je upoštevati zgodovino vizualne poezije in tipografskih del, sam pa bi rad uveljavil te vektorske fonte v okviru možnosti, ki jih ponuja dejavnost ravni Unreal.
Synworld | Te ne skrbi, da bi se tako subtilne reference v okolju, kakršno je Unreal, porazgubila ?
Vuk Ćosić | Ob upoštevanju današnjega obzorja bom poskušal izdelati poetične predmete, ki so sposobni rasti in razmnoževanja, brž ko pridejo med seboj v dotik.
|
|
