Ta projekt vsebuje poddirektorije in mape, na ducate različnih dokumentov, med njimi elektronsko pošto, prve verzije projektov, ki jih je pripravil 0100101110101101.org, arhive besedil drugih avtorjev s komentarji 0100101110101101.org, zametke dokumente in osebne pripombe, pomešane z odlomki kritičnih besedil - celo banko virtualnih dokumentov. Tovrstna operacija nam omogoča, da prodremo v zasebno življenje. Če imaš dovolj časa za bežen sprehod, pobrskaj med papirji, dokumenti, postopki in besedili - kdo ve, koliko časa je potrebnega in kje boš končal. 0100101110101101.org povzroča stroju luknjo v glavi, neke vrste odtujeno situacijo, odmika od stvarnosti sistem-računalnik in vsebin tako imenovanega vsakdanjega življenja. Kakor da, če bi nam bile naenkrat dostopne informacije, ki jih vsebuje individuum, bi bile stalno in mikroskopsko povečane, z vso umazanijo in aktivnostjo, ki napolnjujejo življenje. Kakor da, če bi nam nekdo dovolil, da vohunimo pod njegovo kožo, bi lahko videli (recimo temu tako) drobovje telesa in drobovje računalnika. To dejanje ima v sebi nekaj odvratnega in odbijajočega, a istočasno tudi zelo močnega.

V nasprotju z mračnjaškimi aluzijami Nove Dobe - za katero internet in svetovni splet (www) omogočajo naravno umetniško izmenjavo in popolno komunikacijo, life_sharing jasno dokazuje, da je življenje izdelek, ki ga sestavljajo drugi izdelki, ne pa poglobljene izkušnje. V nasprotju z idejo, ki jo razširjajo mediji, in sicer, da življenje doseže naravno totaliteto, ko pride v stik z novimi mediji, procesi vizualizacije life_sharinga na 0100101110101101.org poudarjajo, kar je umetnega, medijsko podprtega, narejenega in nenaravnega v človeškem življenju, v mislih in občutjih. Uporaba metode reciklaže nam narekuje korenito re-problematizacijo koncepta originalnosti in ponovitve, stvarnosti in medijske simulacije.

Tehnika 0100101110101101.org sloni na nalaganju dveh nekompatibilnih okolij, katerima pa omogoča, da zasedata ozemlje drug drugega. Eno je simbolno okolje reprezentacije (uresničiti projekt internet umetnosti z določeno strukturo), drugi pa je življenje samo po sebi (neprijetna bližina življenja, biti stalno na tem, da vstopiš v življenje nekoga drugega/ neke druge in si soudeležen v njegovi zasebnosti, ki postane vidna, odprta in predstavljena kot projekt). Za 0100101110101101.org vsakdanje življenje deluje, kot bi bilo trenutek življenja v procesu razpadanja.

Pristop 0100101110101101.org je strateški, če upoštevamo dejstvo, da z internetom - če parafraziramo La Folie du Voir Christine Buci-Glucksmann - "oči vidijo, kakor pač lahko vidijo". life_sharing omogoča uporabniku vpogled v birokratsko, arhivsko in upravno vsebino vsakdanjega življenja in vpogled v uporabnike, ki kukajo v te vsebine, in tako tudi sami postanejo del celotne operacije.

V nasprotju z čistim in neomadeževanim okoljem virtualnega življenja, so bili materialna stvarnost in samo življenje izvor studa in odpora, ker jih je bilo težko vključiti v kiber matrico. Kakor poudarja Julia Kristeva, material postane to, kar mora kultura - sveto - prečistiti, ločiti in odstraniti zato, da lahko sebe /v univerzalni logiki katarze/ afirmira kot nekaj, kar je čisto in razkuženo v univerzalni logiki katarze. Če postane material del kiberprostora, ni več objekt, temveč nekaj nizkotnega - material je zreduciran na obsceni poseg. life_sharing je ta nizkotnost, uporabnik ima občutek, da je bila storjena napaka, da se je znašel v povsem nesmiselni situaciji. Nekaj manjka: pološčeni design in kičasti obrisi. Na njihovem mestu imamo samo oštevilčeni seznam map in poddirektorijev.

Enak brezsmiselni poseg zasledimo tudi v napakah, vnešenih kot koncept in strategijo na svetovnem spletu in internetu. Vnašanje napak v popolna simulirana okolja lahko torej dojamemo kot točko na razvojni poti novih estetskih in konceptualnih strategij, kajti napaka kot predmet zgražanja in groze ni združljiva z matrico. Napaka je kot rana v podobi; je napaka v telesu, ali kot pravi Richard Beardsworth, je polomija, ki natanko opisuje našo podrejenost časovni razsežnosti. Storiti napako pomeni opraviti določeno pot v iskanju svojega mesta v času. V taki situaciji ustvarimo neko zev, hiatus, v katero lahko vnesemo ne samo pravo telo, ampak tudi njegovo interpretacijo. Tako napako zaznamo že v imenu skupine: 0100101110101101.org, ki prisili vsakogar, ki nanjo naleti, v neskončen krog prepisovanja. Nenavadno ime 0100101110101101.org napelje tistega, ki ga uporablja ali prenaša dalje, da ga neštetokrat prepisuje in lepi - enostavno pretežko je, da bi si ga natančno zapomnili. Že od imena dalje vidimo torej v 0100101110101101.org neko brezkončno pot iskanja: iskanja metod reprezentacije na svetovnem spletu in razčlenitve spleta kot nekega arhiva (brez smisla), povezanega z vprašanji avtorstva, prepisovanja, lepljenja, odstranjevanja in brisanja.

Za boljše razumevanje projekta life_sharing poglejmo v zgodovino organizacije 0100101110101101.org. V skupnosti net.arta je 0100101110101101.org zaslovela s "krajo" spletne strani, ki je bila v lasti zasebne in nedostopne galerije net.arta Hell.com, ta je bila prenešena v mrežo med nekim vikendom ter nato odprta in dostopna vsem obiskovalcem spletne strani 0100101110101101.org. 0100101110101101.org je pripravila tudi "verzije" ali "remikse" drugih znanih spletnih strani net.arta, npr. Art.Teleportacia. Pod vplivom metod Situacionistov in predvsem Neoistov (nedavna aktivnost v Italiji se je rodila pod tem psevdonimom), so člani 0100101110101101.org namenili svojo pozornost internetu.

Skrivnostnost glede imena 0100101110101101.org je umetniška praksa, ki sili uporabnika v ponavljanje matrice računalniškega spomina (01) - struktura, bi lahko dejali, računalnikovih možganov - in odprtost stroja interneta, ki ga tvori prepisovanja, ponovne uporabe, predelave zgodovine in življenja.

Projekt 0100101110101101.org. Darko Maver – potegavščina o lažnem umetniku - je podobna konstrukcija: Darko je bil izdelan na osnovi fotografij (bolje rečeno fotografskih dokumentov) o resničnih grozodejstvih; mnoga izmed njih so se zgodila v Mavrovem "koščku doma", v nekdanji Jugoslaviji. Življenje in smrt Darka Mavra so potekali takole:
rodil se je leta 1998 na spletni strani webzin imenovani "Degenerated Art", ko je 0100101110101101.org pričel širiti informacije o nekem skrivnostnem umetniku-performerju, ki je potoval po nekdanji Jugoslaviji, šel od motelov do zapuščenih hiš, žrtev uprizorjenih grozodejstev in pričevanj o etničnem čiščenju. Maver se je rodil leta 1962 nedaleč od Beograda, po zaključku študija na Akademiji likovnih umetnosti se je preselil v Ljubljano in kasneje v Italijo. Večkrat je bil v Srbiji in na Kosovu aretiran in nato izpuščen, pod obtožbo razširjanja protidomovinske propagande, nazadnje pa je bil zaprt v začetku leta 1999. Maja 1999 je bila objavljena vest o Mavrovi smrti v zaporu, v nepojasnjenih okoliščanih.

Projektoma Darka Mavra in life_sharinga je skupen poizkus povezave umetnosti z življenjem, pri čemer se prepletajo deklarirano neresnično življenje in resnični podatki in kraji. Darka Mavra gre jemati nadvse resno, ga dojemati kot topos in trop, figuro, konstrukcijo, izdelek, kot gibanje in razmeščanje. Na do podrobnosti konstruirano Mavrovo življenje in na njegovo simulirano smrt (simulirane smrti) danes gledamo kot na banalen in istočasno učinkovit konstrukt. To, kar si poskušamo predstavljati, je dejstvo, da je internet zasedel mesto nemogočega – avtentični objekt poželenja. A v njem ni prav ničesar veličastnega: internet enostavno zaseda strukturno mesto, prepovedani prostor užitka. Dostopnost, ne-originalnost, reprodukcijska sposobnost: to so značilnosti, ki jih moramo, zahvaljujoč se 0100101110101101.org, pripisati internetu.

Smisel projekta life_sharing 0100101110101101.org je uprizoritev "padca reprezentacije" (Jo Anna Isaak), prav na osnovi tistega, kar je bilo izključeno iz nereprezentiranega objekta (oziroma samega življenja). To ustvarja pomen, ki izhaja iz neke odsotnosti, in na ta način raziskuje sredstva, s pomočjo katerih se producira nek subjekt in telo. Tovrstne proti-zgodbe nudijo tak odpor, da jih ni več mogoče vključiti v binarno filozofsko nasprotje; celo bivajo v binarnih kontrastih, upirajo se in dezorganizirajo in nikoli ne predstavljajo tretjega izraza (Jacques Derrida). Rezultat je tak: decentralizacija subjekta do točke, na kateri je eliminiran obstoj nekega notri in nekega zunaj, ki ju nadomesti silna dinamična relacija med notranjim in zunanjim, odvisnostjo in neodvisnostjo, umetnostjo in naravo, ter končno do tega, kar je resnično in kar to ni.

Ali 0100101110101101.org izvaja (de)arhivizacijo življenja? Ne. Gre za simulacijo političnih in čustvenih koordinat življenja. A ne gre le za to: slog življenja, ki ga prikazuje projekt life_sharing jasno kaže, da življenje na internetu ni nič drugega kot algoritem. Moč life_sharinga je bolj na ravni libida kot pa konceptualni ravni, bolj v načinu, na katerega se odzivamo na svoje zatiranje, kot pa v načinu, na katerega organiziramo svoja verovanja.Cilj projekta ni toliko prikazati življenje kot nekaj "drugega", kot sprožiti prepričanje, da imamo opraviti s protislovji, da živimo s protislovji, ali s pomočjo protislovij. To pomeni, da ne gre samo za to, da življenje izgubimo, ampak da si ga na novo prisvojimo skozi procese podoživljanja kraja, kjer je/je bilo ustvarjeno.

0100101110101101.org se poslužuje skrajnih nasprotij, da bi dokazala, kako je življenje v absolutnem smislu posredovano in skonstruirano, in da obstaja hipotetična identiteta informacijske paradigme in življenja samega. Dokazuje, da življenje ni konkretna sila, ampak je narejeno iz klišejev. Kako bi drugače poimenovali goro elektronske pošte, virtualnih papirjev, korespondence? Strategija ni delanje ponaredkov, temveč pripraviti taktiko, s pomočjo katere politično in estetsko artikuliramo pravo resničnost in politiko odpora, kakor bi dejal Homi K.Bhabha, okrog specifičnega tipa subjekta, ki je zgrajen na robu razkroja.

0100101110101101.org je skoraj obsedena z življenjem in dosega nulto točko tistega, kar zaznavamo kot osnovni koncept interneta, ki tudi sam deluje kot nekaj vzvišenega. Gre za na smrt resno vizijo, kakor bi dejal Slavoj Žižek, in jasno kaže pomembno značilnost tehnologije in klišejev: namesto, da bi producirali novo identiteto, se producira nekaj veliko bolj radikalnega -izguba identitete. Subjekt je prisiljen v ugotovitev, da ni to kar je mislil da je, ampak nekdo drug/nekaj drugega.

Ljubljana, Slovenija
margrz@zrc-sazu.si